Minu Kjuder je bila rojena leta 1942 v Trstu; njeni starši so bili tedaj v ilegali, pri njih pa se je delalo izkaznice za Jugoslavijo. Ni bila stara dve leti, ko so ji fašisti ustrelili očeta kot talca, tik pred koncem vojne pa sta z mamo po čudežnem naključju preživeli še bombardiranje predela Trsta, kjer so živeli in ostali čisto brez vsega. Takrat se je začelo njeno romanje od none na Krasu do tet na Kočevskem in v Beli krajini. Šele čez nekaj let sta z mamo mogli zaživeti skupaj, najprej v Sežani in pozneje v Kopru, kjer je obiskovala srednjo šolo. Vendar pa je bila njena mama v tem času hudo bolna in tudi denarja ni bilo.

Igralka bom
Minu je od nekdaj želela postati igralka, kar je v veliki meri posledica dejstva, da je odraščala v umetniško naravnani družini, z odrskimi deskami pa se je prvič srečala pri štirih letih, ko je opolnoči nastopila kot Novo leto. Na kraški gmajni pa je pred rjuhami napetimi na električni daljnovod - služile so kot zavese - igrala za druge otroke, mamo, teto in sosedo. Kljub vsem oviram se ji je uresničila velika želja; sprejeta je bila na igralsko akademijo in za preživetje bila pripravljena zjutraj po Ljubljani razvažati mleko ali časopise.
Po končani akademiji jo je ljubezen vodila v Celje, kjer je igrala v tamkajšnjem gledališču in v osmih sezonah ustvarila 34 vlog, nato je na povabilo Branka Gombača prišla v mariborsko gledališče. Od tam pa je odšla v Trst.
___________________________________________

Ne glede na težko otroštvo se vam je uspelo prebiti na AGRFT in uresničiti otroške sanje. Kako to da ste želeli postati igralka in kdaj ste se z odrskimi deskami prvič srečali? Kako so potekali vaši sprejemni izpiti?
Vse moje tete in stric po očetovi strani so se ukvarjali z vsem mogočim. Tudi moj oče, dokler je bil živ. Vsi so kot samouki igrali na razne instrumente, ena teta je zelo lepo risala, druga je pisala pesmi, tretja je ob ustanovitvi slovenskega gledališča v Trstu uspešno opravila avdicijo, pa je še isto poletje zelo zbolela in se je morala tem sanjam odpovedati, nono je bil organist v cerkvi, moj oče je pri dvajsetih letih izdajal na roko napisan hudomušen časopis … Torej ni niti čudno, da sem to, kar sem.

Z vaškimi "odrskimi" deskami sem se prav v krogu te družine srečala že pri štirih letih, ko sem z recitacijo, ki jo je napisala teta, nastopila opolnoči kot Novo leto. No, zares sem pozneje spoznavala oder v Kopru na raznih proslavah za srednje šole in vsakoletnih produkcijah baletne šole.

Na sprejemne izpite na AGRFT nimam kakšnih posebnih spominov, vse se mi je zdelo čisto normalno. Posebno je bilo samo to, da sem najprej morala opraviti diferencialne izpite, ker nisem prihajala iz gimnazije, niti iz učiteljišča.

Sedem let ste igrali v SNG Celje, čeprav vam je Bojan Štih - tedanji ravnatelj ljubljanske Drame - ponudil mesto v tem gledališču. Zakaj ste mesto odklonili?
Ker sem želela biti s človekom, ki sem ga imela zelo rada.

Med drugim ste v Celju odigrali tudi dve Veroniki Deseniški, Novačanovo in Zupančičevo. Koliko vlog ste pravzaprav upodobili v tem gledališču in katera izmed njih se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Ker sem dve vlogi tam odigrala že kot študentka III. letnika, je bilo vseh skupaj 34 in kar nekaj izmed njih se živo spominjam. Prav gotovo obeh Veronik (Celjske grofe smo igrali zunaj pred Friderikovim stolpom na celjskem gradu), Jessice v Sartrovih Umazanih rokah, Manice v Desetem bratu, Corry v Bosa v parku, Alarice v Iz zla se zlo rodi … itd.

Celju je sledilo obdobje v mariborskem gledališču, ki pa ste ga tudi zapustili. Je odhod povezan s tedanjim nastopom Tomaža Pandurja na direktorskem mestu gledališča, oziroma zakaj ste zapustili SNG Maribor?
Nikoli nisem zapustila SNG Maribor, pač pa je gospod Pandur "zapustil" mene. Povedano drugače: ni me zasedal.

Ena vaših najvidnejših vlog je Vida v Šeligovi Lepi Vidi. Gre pravzaprav za žensko z magično močjo, ki presega racionalne okvire dojemanje. Kako ste se poistovetili z Vido in kaj je predstava za tedanji čas pomenila?
Ko sem pred kratkim gledala posnetek te predstave (z velikim strahom!), sem ugotavljala, da je morala biti za takratno občinstvo zelo moderna. Meni se je že tekst zdel nenavaden in sem imela kar nekaj težav z njim in s samo Vido. Franci Križaj je za tisti čas naredil predstavo, kakršno dela danes mlada generacija režiserjev.

Ste si vloge Lepe Vide želeli ali vas je našla 'po naključju'?
Ne, nisem si je želela. Režiserja sem pred začetkom študija celo skušala prepričati, naj me prezasede.

Nekaj časa vas na odrskih deskah ni bilo videti. Ste jih pogrešali?
Veste, igralec je igralec, dokler živi. Sicer pa sem igrala, a ne v Mariboru.

Ali s ponovno vrnitvijo na oder v predstavi Gospa ministrica opažate spremembe med gledališčem, kot je bilo nekoč in danes?
Zagotovo. Predvsem so bili ansambli v gledališčih res kot družina, vladal je občutek pripadnosti. In veljala so trdna pravila hišnega reda.

Prejeli ste že Borštnikovo priznanje in diplomo za vlogo Lepe Vide, nagrado Prešernovega sklada in nagrado občinstva na Sterijinem pozorju v Novem Sadu. Kaj pa za vas pomeni Borštnikov prstan?
To je najlepše priznanje za odigranih približno 125 vlog, oziroma za petinštirideset let dela.