Jubilejno, 60. sezono Mestnega gledališča ljubljanskega je odprla premiera Molierovega Namišljenega bolnika režiserja Mileta Koruna. Predstavo, posvečeno pokojnemu Zlatku Šugmanu, ki je zaigral v glavni vlogi v Korunovi režiji iz leta 1982, bo tradicionalno pospremila podelitev Dnevnikove nagrade za najboljšega ustvarjalca minule sezone.

Protagonist Namišljenega bolnika je seveda bogati meščan Argan, ki živi v prepričanju, da je na smrt bolan. V paničnem strahu vse svoje imetje troši za zdravnike in lekarnarje ter namišljeni bolezni podreja vse okoli sebe.

Da vas kroj kopalk ne bo preveč presenetil ...
Namišljenega bolnika je režiser Mile Korun postavil v konec 19. stoletja, iz salonskega Pariza pa ga je, kot že rečeno, umestil nekam na francosko obalo. Tako se je Argan iz Pariza preselil v hišo na obali ter si na njenem dvorišču ustvaril kotiček za terapije z banjo, masažno mizo in drugimi pripomočki. Besedilo je bilo napisano v 17. stoletju, ustvarjalci pa ga problematizirajo z vidika 21. stoletja – tako se je režiserju zdelo, da je treba glede na dejstvo, da je medicina v stoletjih od nastanka besedila do danes tako zelo napredovala, uprizoritev postaviti v vmesni prostor.

Zakaj je Molière še vedno aktualen?
Molière spretno odstre tančico z dveh obsesij, ki vodijo Argana v njegovem prizadevanju po varnosti – bolestno kopiči denar in bolestno skrbi za svoje zdravje. To pa sta tudi počela, okoli katerih se vrti naš sodobni svet. Z vseh strani nas opominjajo, kaj je dobro, da storimo oziroma kupimo, da bomo ostali zdravi. Tako tudi sodobni Argan dobro ve, kaj vse ga lahko doleti, in zato nemudoma vlaga svoje premoženje v to, da bi preprečil vse možne bolezni, ki prežijo nanj.
To bi lahko seveda rekli tudi za sodobnega človeka – v želji, da bi prehitel bolezen, se loti preventive, ki mu je ponujena na vsakem koraku. Vsak si lahko ustvari svojo lastno ambulanto in svoj kotiček za različne terapije. Tu pa je tudi ost, ki kaže na komercialno plat medicine, ki se je od nastanka teksta v času zdravilstva in zdravnikov na dvoru Ludvika XIV. razrasla do neslutenih razsežnosti.

Gonja za "čudežno tabletko"
Po režiserjevem mnenju je predstava na videz farsa, burka, burleska, komedija, ki izvor in nekatere oblikovne prijeme išče tudi pri commedii dell'arte. Sam se v predstavi ukvarja z novimi oblikami naivnosti, s tem, kako, kadar smo v stiski, posegamo po takih ali drugačnih virih medicine. Pri tem računamo, da nas bo neka čudežna pilula rešila - kar seveda za seboj potegne veliko smešnih, burlesknih situacij, proti koncu pa v ospredje stopa tudi temeljno gonilo predstave: strah pred smrtjo.

Ironija (resnične) usode
Molière je na eni od ponovitev krstne uprizoritve svoje zadnje komedije, v kateri je sam igral Argana, doživel bolezenski napad. Predstavo so odigrali do konca, toda avtor besedila, glavni igralec in vodja skupine je kmalu nato umrl. Paradoksalno dejstvo, da je na smrt bolni Molière zasnoval hipohondra, ki skrb za zdravje uprizarja kot samopašno burko, je v času po nastanku besedila zbujalo veliko pozornosti.

Boris Ostan: Nekoč Tartuffe, zdaj Argan
V predstavi nastopajo Boris Ostan kot namišljeni bolnik, Primož Pirnat, Jette Ostan Vejrup, Tanja Ribič, Tina Potočnik, Žiga Udir, Enya Belak, Milan Štefe, Jurij Drevenšek, Janez Starina in Gaber K. Terseglav. Predstavo je direktorica gledališča Barbara Hieng Samobor označila kot "eno najbolj subtilnih, nežnih, rafiniranih Korunovih postavitev, kar jih je videla", češ da je prepojena s sočutjem, z iskreno in ganljivo empatijo, glavni junak pa je predstavljen kot kot nebogljen in smešen človek, kar je rezultat vsega, kar se godi okoli njega in v njegovi glavi.

"Bombonček" za konec: Dnevnikova nagrada
Po predstavi bo časopisna družba Dnevnik že 24. podelila nagrado najboljši ustvarjalki ali ustvarjalcu v minuli sezoni. Uprizoritve sezone je ocenjevala komisija v sestavi Iva Kosmos (predsednica), Jaroslav Skrušny in Peter Gombač. Lani je komisija nagrado za najboljšo igralsko interpretacijo pretekle sezone prisodila Jani Zupančič.