Razlog za prepričanje, da ni bil avstrijski skladatelj noben puhloglavec, je režiser Peter Sellars našel v njegovi nedokončani operi Zaide, v kateri Mozart pripoveduje o ljubenski zgodbi dveh sužnjev, ki se trudita pobegniti. Opero je nedokončano spravil v predal pri 23 letih, ko je ugotovil, da nikakor ne ustreza okusu takratnega dunajskega občinstva.

Sellars je predstavo posodobil in jo iz turškega harema prestavil v sodobno delavnico, kjer delavci delajo za majhne pare. Prav predstava, v kateri so štirje izmed glavnih petih oseb Muslimani, pa po režiserjevem mnenju kaže tudi, da se je Mozart ukvarjal z odnosi med krščanskim in muslimanskim svetom, ki so bili aktualni že v času njegovega življenja.

"Opombe pod črto" le redko dosegajo standarde
Produkcija, ki je bila premierno uprizorjena na Mostly Mozart festivalu, je dobila mešane kritike, kar pa Sellarsa ne skrbi. Ker Mozart opere ni dokončal, jo je Sellars dopolnil z uverturo in drugimi orkestralnimi deli iz njegovega dela Tamos, egiptovski kralj, nad čimer pa sploh v New York Timesu niso bili navdušeni, ampak so zapisali, da take "opombe pod črto" za katalog Mozartovih del le redko dosegajo standarde avtorjevih glavnih del.

Hobi: sestavljanje dela
A nedokončanost Sellarsa ni zmotila, ampak ga je kvečjemu pritegnila. Dejstvo, da so za Zaide vedeli le Mozartovi največji oboževalci, je delo napravilo še bolj privlačno, eno izmed največjih zadovoljstev pri postavljanju pa mu je predstavljajo iskanje povezav med osnutkom dela. "Vse, kar je preživelo, je bilo besedilo, ki ga je Mozart vpisal kar med glasbo, vse drugo je bilo izgubljeno," je povedal režiser, ki se je moral spoprijeti tudi z izgubo izvirnega libreta in dialoga, s katerimi so se povezovale arije.

"Sploh ne zveni kot Mozart!"
"Sploh ne moreš verjeti, da je delo Mozartovo, ker ni slišati kot tako, kot naj bi Mozartovo delo zvenelo, je nasilno in kot bi ga nekdo preganjal. Kar čutiti se da moralno težo in energijo, s katero je Mozart delal v tistem obdobju svojega življenja. Zame je to vzrok, zaradi česar je umetnost sploh nastala - da se povezuje z osnovnimi vprašanji človekovih pravic," je dejal Sellars, ki se mu zdi večina sodobnih razvedrilnih oddaj grotesknih in žaljivih.

Nezahteven okus občinstva
Ljudi ne smeš vprašati, kaj bi radi v umetnosti, ker hočejo samo pornografijo in sladkor, kar pa je vsekakor slaba ideja, meni režiser, ki je prepričan, da je glavna naloga umetnikov, da poskusijo s kar največjo mero poštenosti govoriti o stvareh, ki se dogajajo in o katerih se ne sme molčati. Umetniki niso kot politiki, opozarja Sellars.

Prav to ceni tudi pri Mozartui in Beethovnu - zanju glasba ni bila sredstvo, s katerim bi pobegnila iz realnosti, ampak način, kako realnost obravnavati, je dejal kontroverzni ameriški filmski in operni režiser, znan po svojih modernih uprizoritvah klasičnih oper.

Še vedno 50 milijonov sužnjev
Sellars pa je na premieri dokazal, da želi umetnost res izkoristiti za to, da opozarja na aktualne probleme v družbi, saj so pred glasbeniki besedo dobili aktivisti za človekove pravice. Kevin Bales, ustanovitelj skupine Osvobodite sužnje, je dejal, da je na svetu še vedno okoli 27 milijonov sužnjev, in to ne le v revnih azijskih in afriških državah, ampak jih je okoli 50.000 tudi v ZDA, h katerim prišteva tudi priseljence, ki so prisiljeni skoraj zastonj delati v različnih delavnicah ali se prostituirati.

Problemov se ne pometa pod preprogo ...
Režiser sam pa je uporabil še bolj dramatične besede, ko je dejal, da je naša nezmožnost, da se spopademo s problemi, kot sta izseljevanje in verske napetosti, neposredno povezana z vojnami, kot je ameriška invazija na Irak. "Naša družba zabave in izogibanja se ne obnese prav dobro. Vse stvari, s katerimi se nismo želeli ukvarjati ali pa smo se jih lotevali neiskreno, se zdaj pojavljajo kot ponavljajoče se katastrofe," je družbo in aktualne razmere v svetu ocenil Sellars.