Predstava po besedilu Milene Markovič - za Slovensko narodno gledališče jo je režiral Aleksander Popovski, glavno vlogo pa je odigra Barbara Cerar - je bila izbrana kot najboljša na letošnjem festivalu. Zanimivo pri tem je, da je prav to besedilo v izvedbi Srpskega narodnega pozorišta iz Novega Sada slavilo na Sterijinem pozorju že lani. Poleg tega je letošnjo Sterijevo nagrado za igralsko kreacijo prejela glavna igralka Barčice za punčke Barbara Cerar, žirija pa je predstavi dodelila tudi nagrado za izvirno gledališko glasbo, ki je delo makedosnke glasbene skupine Foltin.

Največ Sterijinih nagrad je prejela predstava Pomorandžina kora (Pomarančna koža) Maje Pelević v režiji Kokana Mladenovića in izvedbi Novosadskega gledališča/Ujvideki sinhaza. Dramo bo prihodnjo sezono mogoče videti tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nagrado za režijo so podelili hrvaškemu režiserju Paolu Magelliju za predstavo Barbelo, o psima i deci po besedilu Biljane Srbljanović in v izvedbi zagrebškega gledališča Gavella.

Izpoved avtorice
Srbska avtorica in pesnica Milena Markovič, ki se je v zadnjem desetletju uveljavila doma v Srbiji in tudi v širšem evropskem prostoru, je svoje tretje dramsko besedilo Barčica za punčke napisala leta 2005. Znane in že obvladane postopke ustvarjanja drame s kompozicijo fragmentov, ukvarjanja s temami in ljudmi z družbenega obrobja, zgodbo o iskanju identitete posameznika v sodobnem "postsvetu" je silovito nadgradila z navezavo na pravljice in uporabo mitoloških motivov, predvsem pa s sugestivno poetičnostjo in prepričljivo avtorsko izpovedno noto.

Podrti ideali iz pravljic
Osnovna nit drame Barčica za punčke je življenjska zgodba dekleta, ki išče pristne odnose, vedno nekaj izgubi (ali pa vsaj ima tak občutek) in se nazadnje realizira kot umetnica. Vendar pa besedilo z osrednjo protagonistko občuje prek pravljičnih elementov - npr. Alica v Čudežni deželi, Sneguljčica, Zlatolaska, Palčica. To so pravljični liki, s katerimi se je vsaka deklica med svojim otroštvom kdaj identificirala. A tudi pozneje včasih vstopajo v naš predstavni svet, kot naivno idealni modeli ali kot obremenjujoči vzorci, kot lepe in hkrati okamenle ikone ali kot zakladnica motivov, ki se ponujajo vedno novim različicam, da bi obogatile naše doživljanje drugih in sveta. Vendar ni vselej lepo, včasih ob teh podobah prav zelo boli.

V igri Milene Marković figure iz pravljic nikoli niso ne ikone ne idealni modeli. So eden izmed načinov, eden izmed različnih načinov, kako ugledati in ubesediti (ter potem uprizoriti) kompleksno in v različne konce razvejano zgodbo nekega življenja.