Oglas
Rustja je skoraj vso kariero preživel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kot igralec pa je oblikoval okrog 140 vlog. Ob priznanju za življenjsko delo je žirija, ki so jo sestavljali Maja Šugman, Metoda Zorčič in Vinko Möderndorfer, izrekla še dve nagradi za igralske dosežke v preteklem letu. Letos sta si ju prislužila Milan Štefe in Lara P. Jankovič.
Letos prvič priznanje Marija VeraZDUS nagrado že od leta 1978 podeljuje ob 27. marcu, svetovnem dnevu gledališča, ki ga praznujemo od leta 1961. Med igralci je to izredno cenjeno priznanje, ki se je letos preimenovalo v odličje Marija Vera. Priznanje za življenjsko delo ZDUS-a se je tako spremenilo v odličje, ki so ga pobudniki poimenovali po prvi slovenski profesionalni igralki.
Oblikoval okrog 140 gledaliških vlog
Izbiro za letošnjega dobitnika nagrade za življenjsko delo Adrijana Rustjo je žirija utemeljila z ugotovitvijo, da je odlično odigral številne vloge. "Adrijanovo igro je vselej označevalo široko dojemanje sveta in iskriv, poleg tega pa ironičen odnos do njega. Hudomušne poteze značaja je našel prav v vsaki vlogi, jih mnogokrat potenciral, da se je dvorana tresla od smeha. Njegov nezgrešljiv občutek za komično je odpiral srca gledalcev, ki so ga v dolgih desetletjih njegovega ustvarjanja vedno imeli in ga še imajo za svojega, pa če se je pojavil v Trstu ali Gorici, v Trbižu ali v Špetru. V dramskih vlogah je bil pogosto neroden in obotavljajoč se, ponižan in razžaljen, a mogoče prav zato gledalcem prikupen in simpatičen. Adrijana Rustjo poznamo kot nosilca kompleksnih in odgovornih dramskih vlog, ob katerih se je prenekateremu gledalcu utrnila solza. Dovolj je omeniti le vlogo Ota Franka v predstavi Dnevnik Ane Frank."
V tržaškem gledališču od leta 1955 do upokojitve
Rustja se je igranju zapisal leta 1955, ko se je po končani trgovski akademiji vpisal na ljubljansko akademijo za igralsko umetnost. Pet let kasneje je postal stalni član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, kjer je ostal do upokojitve leta 1993. Med vlogami, ki so vidneje zaznamovale njegov opus, so Šuligoj v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, za katerega ga je ZSDU nagradil prvič, Vitez Bledica v Shakespearovem Kar hočete, Lipe v Arschardovi komediji Lipe za luno in Georges Dandin v naslovni vlogi Molierove komedije. Še posebej uspešni sta bili vlogi Viteza Bledice in Stanka Černigoja v Kobalovi Na svoji zemlji, za kateri je prejel Borštnikovi nagradi.
Znašel se je tudi na radijskih valovih
Nagrajeni dramski umetnik je dobro plul tudi po radijskih valovih. V etru tržaškega radia Trst A se je prvič znašel leta 1952, do zdaj pa je nanizal okrog 1.900 radijskih igralskih nastopov in 225 režij. Rustja je deloval tudi kot urednik gledaliških listov in almanahov v tržaški gledališki hiši. Pomemben prispevek je dodal tudi k ohranjanju slovenskega jezika v zamejstvu, še posebej v Beneški Sloveniji, saj je bil leta 1975 eden od ustanoviteljev Beneškega gledališča, s katerim je nato kot mentor sodeloval več kot deset let. Poleg tega je ustanovil tudi gledališko skupino Popotni komedijanti.
Po igralskih še režiserske izkušnje
Upoštevanja vredno je tudi njegovo režisersko delo. V gledališču je režiral 29 predstav. Prva, pod katero se je podpisal kot režiser, je bila Godal-Gratoffova Nimfa iz Centralnega parka, nazadnje pa je še lani zrežiral abonmajski večer gledaliških songov Dva bregova. Vmes velja omeniti Zadnje lune z začetka lanskega leta, Hannequinova Moje dete in Anatolov dvojnik ter Wilderjevo Moje mesto.
Štefe: Natančen interpret
Dobitnik letnega priznanja ZDUS-a Milan Štefe je član Mestnega gledališča ljubljanskega, žirija pa je pri njegovem lanskoletnem ustvarjanju poudarila predvsem zmožnost, da se spopade z izjemno široko in bogato paleto vlog. Igralec se je vživel v karakterno in režijsko zelo raznolike vloge, vsako pa je oblikoval izjemno natančno. V drami Dvanajst jeznih mož Reginalda Rosea je tako zaigral enajstega porotnika, v Shakespearjevi tragediji pa naslovnega junaka Julija Cezarja. Štefe zna z enako zavzetostjo odigrati tako večje kot manjše vloge. Z natančnostjo in psihološko poglobljenostjo v vloge upodablja najrazličnejše like, v vseh pa živi z enako dobro prepričljivostjo in suverenostjo, meni žirija.
Lara odlična kot Ala
Na Primorsko, v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, pa je odšlo drugo letno priznanje, saj v njem ustvarja Lara P. Jankovič. Pozornost podeljevalcev je zbudila predvsem kot Ala v Kokoši Nikolaja Koljade in v različnih vlogah, ki jih je ustvarila v drami Srečka Fišerja Medtem. "Glavna teža predstave sloni na prevarani Ali v odlični in izjemno temperamentni interpretaciji Lare P. Jankovič. Njena Ala združuje vso komičnost in absurdnost, a tudi agresivnost, samopašnost in ujetost podeželske igralke v njenem malem svetu neizživetih ambicij," je o Larini interpretaciji glavne vloge v Kokoši zapisala kritika.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje