Dogville je zgodba o Združenih državah, a je prav tako zgodba katerega koli mesteca kjer koli na svetu. Foto:
Dogville je zgodba o Združenih državah, a je prav tako zgodba katerega koli mesteca kjer koli na svetu. Foto:
Nicole Kidman v Dogville
Nicole je izrazila željo, da bi sodelovala z Larsem von Trierjem, zato je režiser lik Grace v Dogville zasnoval na podlagi predstave, ki jo je imel o avstralski igralki.
Prizor iz filma Dogville
Za obdobje, v katerem se zgodba filma odvija, med depresijo tridesetih let, se je Von Trier delno zgledoval po starih črno-belih slikah ameriške vlade.
Judith Rosmair
Judith Rosmair je dobila težko nalogo, v vlogi Grace naslediti Nicole Kidman.
Benno Furmann
Benno bo zaradi premiere predstave zamudil celo podelitev oskarjev.

Film Dogville bo namreč kmalu zaživel tudi na odru, v obliki gledališkega sodelovanja režiserja Nilsa Daniela Finckha in Nine Petri. Šestintridesetletni Finckh z glavnima igralcema, Bennom Fürmannom in Judith Rosmair, v eni od tovarniških dvoran v hamburškem predelu Barmbek te dni Dogville že vneto vadi.

Film, ki je bil narejen za gledališče
Fabrikhalle trenutno preurejajo v športno dvorano, ki bo sprejela 400 gledalcev. "Gledališče skušamo znova odkrivati kot prostor čistega in neposrednega doživljanja," je za nemško tiskovno agencijo dpa povedal Finckh. Film Dogville kar sam od sebe kliče po gledališki priredbi, saj namesto scenografije tudi na filmskem platnu ni bilo drugega kot gol oder z le najbolj skopimi kulisami in na tleh označenimi elementi. "Vsi igralci igrajo brez honorarja in tako podpirajo projekt," je povedal Finckh. Od kulturnih oblasti imajo vso podporo, sicer pa se uprizoritev naslanja na sponzorje. Zgodba je postavljena v Ameriko tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je gospodarstvo brodilo skozi globoko krizo.

Lars von Trier ima raje teater na filmu kot na odru
Danskega filmskega mojstra so za snemanje Dogvilla navdihnile gledališke predstave, ki jih je v sedemdesetih spremljal po televiziji. Von Trier večkrat pove, da teater na televiziji zelo pogreša, včasih so si namreč velikokrat sposojali gledališke igre in jih postavili v čisto drugo okolje ali pa jih priredili v zelo abstraktni izvedbi."Nisem pa najbolj navdušen nad teatrom v gledališču", (v šali?) priznava režiser. V primerjavi s prejšnjimi Trierjevimi filmi, posnetimi po zapovedih gibanja Dogma 95, je film Dogville (drugi del trilogije, Mandarlay, je prav tako že dočakal premiero) še bolj radikalen.

Finckh je elan za novi projekt črpal iz nedavnih uspehov. V gledališču Deutsche Schauspielhaus je pravkar predstavil dve drami, Pomladno prebujenje (Fruehlingserwachen) in (še eno) različico tragedije Romeo in Julija.

Ko odpadejo maske ...
Dogville ima veliko skupnega tudi z gledliško teorijo Bertolda Brechta, ki je zagovarjal preprosto, skromno gledališče. Gledalec filma (ali pa gledališka publika) dokaj hitro pozabi, da na odru ni hiš ali podobnih dodatkov. Zato si mora mesto sam izmisliti, in kar je še pomembnejše, prisiljen je usmeriti vso pozornost na posamezne like. Ker hiše ne vidi, ta ne more zmotiti gledalčeve pozornosti in čez nekaj časa gledalec hiš sploh ne pogreša več zaradi tihega dogovora, ki velja med sceno in gledalcem, da hiš nikoli ne bo dočakal.

Oskarji bodo morali počakati
Premiera predstave Dogville bo 9. marca, zato je moral glavni igralec, 34-letni Benno Fürmann, odpovedati svojo udeležbo na podelitvi oskarjev v Los Angelesu. Nastopil je v filmu Srečen božič (Joyeux Noel) v režiji Christiana Cariona, ki je nominiran za najboljši tujejezični film. Poleg Fürmanna bodo v Dogvillu nastopili tudi Erdal Yildiz, Gilla Cremer, Ruediger Kuhlbrodt, Sarah Masuch in Naomi Krauss. V novi dvorani Theaterfabrike si bo mogoče ogledati tudi uprizoritve Pomladno prebujenje in Trainspotting z Noro Tschirner in Robertom Stadloberjem.