Uprizoritev del poljskega pisatelja, dramatika, slikarja, fotografa in filozofa Stanisława Ignacyja Witkiewicza - Witkacyja (1885-1939) je na slovenskih odrih redka priložnost, se je pa zato toliko bolj usidrala izkušnja Witkacyjevega metafizičnega nemira s predstavo Ponorela lokomotiva ljubljanske Drame izpred dveh let. Izhodišče za predstavo Pars pro Witkacy, ki bo v Anton Podbevšek Teatru (APT) v Novem mestu premiero doživela 7. novembra 2014, pa ni kakšna od njegovih dram, temveč celota njegovega dela in življenja, razmišljanje o življenju in umetnosti oziroma, kot nakazuje naslov, fragment, ki predstavlja to celoto.

Avtorica koncepta in koreografinja Magdalena Reiter je predstavo ustvarila na povabilo ravnatelja novomeškega APT Matjaža Bergerja in po triletnem predahu v avtorskem ustvarjanju, ki ga je namenila med drugim premisleku o lastnem ustvarjanju. V tem času je doživela tudi nove življenjske preizkušnje, od rojstva do smrti, ki so jo zaznamovale, in v bližini Witkacyja, nenehno gibajočega se med življenjem in smrtjo, tokrat sooblikovale zanjo drugačen ustvarjalni proces in predstavo, ki je ne moremo spraviti v žanr le plesnega ali le gledališkega, vsekakor pa gre za zelo fizično predstavo. Magdaleno Reiter je pritegnila Witkacyjeva miselnost in osebnost, njegova dela in razmišljanja o gledališču in formi v umetnosti. A Pars pro Witkacy ni biografska predstava, Witkacyjeva misel ponuja predvsem kontekst, v okviru katerega so se Maruša Majer, Lada Petrovski Ternovšek, Magdalena Reiter in Dušan Teropšič lotili svoje odrske raziskave.

Ko je Jernej Lorenci v ljubljanski Drami režiral Witkacyjevo Ponorelo lokomotivo, je glasbeno-gledališko uprizorjeno tkivo Witkacyjevega metafizičnega nemira v našem prostoru oživilo tega specifičnega misleca z začetka 20. stoletja, ki je nastopal proti apatičnosti, konvencijam, zatiranju svobode individualnosti, otopelosti in nedejavnosti družbe in govoril o metafizičnem drgetu, ki bi omogočil globlje doživljanje, odkrivanje neznanih občutij, obračun s človeškimi in fizikalnimi omejitvami. Kaj je tisto, kar vas je pri njegovem delu in misli najbolj zanimalo pri vaši predstavi?
Navdihovalo me je tako njegovo življenje kot delo. Witkacy je bil pisatelj, dramatik, slikar, fotograf, svojo umetniško ustvarjalnost pa je izpolnjeval tudi v osebnem življenju. Pripravljal je različne dogodke, posegal v življenja drugih, jih poskušal režirati in bil pri tem precej neznosen in neusmiljen, tako do drugih kot do sebe. Vse zato, da bi presegel praznino časa, o kateri je ves čas pisal in ki je v njem porajala nenasitno potrebo po ustvarjanju. Prav ta njegova potreba me je izjemno pritegnila. Razumem jo kot silo, ki posameznika žene naprej, gon v času nekega razpada, praznine, ki jo je Witkacy občutil v svojem času in za katero mislim, da je prisotna tudi danes. Živimo v svetu, ki je že načet in je poln nemira. Witkacy je svoj čas reflektiral izjemno precizno, a čeprav je govoril o tem razpadu, je to stanje vedno skušal preseči, kar se mi zdi izjemno pomembno. Življenje, ki ga živimo, je edino, ki ga imamo. Zato je treba poskusiti presegati dolgčas oziroma, kot je govoril Witkacy, metafizični dolgčas, izpraznjenost.
To je bila tudi naša izhodiščna točka, od katere smo v procesu prehodili pot skozi njegova dramska besedila in različne teme, ki jih odpira. Kot avtor in oseba je zelo raznovrsten in izmuzljiv ter ponuja nešteto možnosti za zelo raznolike poti v ustvarjalnem procesu. Na koncu smo se znašli prav na začetku poti z Witkacyjem, pri temi življenjskega gona, trenutku ustvarjanja, nepopustljivosti do načinov preživetja našega časa. Predstavo začnemo s citatom "Kaj je življenje, če ni na ostrini noža?" in končamo s citatom "Sem tu, še vedno sem tu" – znotraj vsega, kar se dogaja, poskušam biti tu in se ne vdati. Vmes pa potujemo po številnih njegovih in naših predorih.
Gre za kompleksen miselni material, ki ste ga vzeli za podlago gibalne raziskave. Kako telo uprizarja to misel? Kako se Witkacyjev pogled na življenje kaže na telo oziroma v njem?
Telo je absolutno osnovni indic življenja, ki poskuša izpolniti ta gon. To telo stalno razpada in hkrati skuša dohiteti samega sebe ter se preseči, se razstavlja in ponovno sklada, nenehno se preobraža.
V predstavo smo vključili več ravni performativnega. Ne osredotočamo se le na telo, ampak združujemo več elementov in spajamo plesno, gledališko in avdiovizualno prakso. Pri tako kompleksni osebnosti, kot je bil Witkacy, pa tudi glede na teme, ki nam jih je njegova misel ponudila, se ne moremo osredotočiti le na eno zvrst ali vidik. Tudi sam je ohranjal svoje delovanje na več področjih. S kamerami tako v živo ustvarjamo dokumentacijo nekega trenutka, sondiramo fragmente življenja. Uporabili smo tudi fragmente besedil, ki nas peljejo skozi njegov kompleksni svet, polje preizkušanja samega sebe pa raziskujemo seveda tudi s pomočjo telesa, obraza, diha.
Izjemno pomembno se mi je zdelo Witkacyjevo pisanje o sami umetniški formi. Od tu izhaja tudi ideja fragmentarnosti. Bil je mnenja, da če je svet, v katerem živimo, v stanju razpadanja in fragmentarnosti, tudi umetniška sredstva in strategije ne morejo biti harmonični. Na takšen način smo obravnavali tudi telo, kot materijo, ki je v stanju razbitosti, stalno na meji razpada, a ta trenutek skuša preseči, ohraniti osnovni življenjski indic, se soočiti s samim seboj, z drugim in z materijo okoli njega.
V vsakem delu predstave smo pogledali na en delen fragment neke fizične zgodbe, ki se nanaša na ta poskus nenehnega izpostavljanja sebe različnim preizkušnjam – da le ne bi obtičali v praznini ali dolgčasu. Kot da gre za serijo skorajda laboratorijskih preizkušenj, podobno, kot je tudi Witkacy samemu sebi in drugimi postavljal preizkušnje, da gon življenja ne bi obtičal, ampak se valil naprej. Pa četudi so bile te preizkušnje že skorajda neznosne oziroma so vsake toliko segle čez mejo.
Kaj vas je vodilo pri izbiri delov njegovih besedil in pri raziskovanju njegovega življenja?
Prebirala sem veliko njegovega pisanja, a sem ugotovila, da v izrazito fizično predstavo ne morem vključiti večjih delov besedila. Po drugi strani samo fragmenti njegovih besedil, iztrgani iz celote, lahko delujejo zelo pridigarsko, saj stalno govori o približujočem se trenutku katastrofe. Tudi njegova misel o življenjskem gonu, njegov smisel za humor in grotesknost se izluščijo samo v dramah kot celotah ali če njegova dela skušamo kombinirati z njegovo osebnostjo.
Raziskovali smo Witkacyjev fotografski opus. Witkacyjeva obsesija dokumentiranja samega sebe ga je gnala, da je v vsakem trenutku poskušal bi drugačen, v eksperimentiranje z lastnim obrazom, v fotografsko dokumentacijo lastnih happeningov. Tako smo v predstavo vključili tudi ta trenutek življenja, poskušanje ujetja nekega bizarnega, nenavadnega trenutka samega sebe, kot so današnji selfiji. Njegovo misel, ki se neločljivo prepleta z njegovim življenjem, smo skušali zaobjeti iz različnih kotov, čeprav to nikakor ni biografska predstava. Witkacy nam je ponudil izhodišče in temo.
Ste si tudi v procesu zadajali različne preizkušnje? Verjetno je »posebna preizkušnja« že sodelovanje štirih različnih ustvarjalcev, Maruša je igralka, drugi trije ste plesalci. Kako ste izbrali ekipo?
Ustvarjalna ekipa se je med procesom spreminjala, tako kot sem tudi sama šla skozi pomemben osebni proces. Zadnja tri leta nisem delala lastnih avtorskih predstav, potrebovala sem čas premisleka, kaj sem, kaj sem naredila doslej in kako si želim ustvarjati naprej. Med procesom te predstave sem si odgovorila tudi na vprašanje, kaj je zame kot koreografinjo premikajoče se telo. Ugotovila sem, da me ne zanima le plesna avtoreferenčnost, kot tudi ne introspektivnost in da misli, dvomi, vprašanja, ki si jih želim postavljati na odru, zahtevajo izrazito fizičnost in jasno gibalno intenco. Tu ne mislim na "lepo plesanje". Mislim na fizičnost telesa, ki reflektira to življenjsko odločitev, ki jo moramo sprejeti vsak dan: kako živeti naprej in ali sploh živeti naprej. In če da, v kakšni intenziteti? In ko sem ta osnovna vprašanja pri sebi razčistila, se je dokončno oblikovala tudi ustvarjalna ekipa – Maruša Majer, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič in jaz, ki smo na odru, ter Aleš Zorec (glasba), Marko Japelj (scenografija) Gašper Brezovar ( video) in Simon Žižek (luč). Skupaj skušamo, nekako po sledeh Witkacyja, v vsakem posameznem prizoru in v celotni predstavi doseči nekakšen performativni maksimum, bodisi v brutalnosti bodisi v nežnosti, v deformiranosti ali v sanjskosti.