V dobrih desetih letih, odkar je končala študij na igralski akademiji, je nanizala številne izvrstne vloge, ki so ji prinesle več nagrad, nazadnje je decembra lani, poleg Ane Urbanc, prejela Severjevo nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih.

Igralka ljubljanske Drame bo drevi znova stala na odru Gallusove dvorane, ki je te dni njen glavni delovni oder, saj je del igralske zasedbe koprodukcijske predstave 2020, ki jo igrajo v osrednji dvorani Cankarjevega doma. A danes zvečer na odru ne bo igrala, temveč se bo nanj povzpela kot prejemnica nagrade Prešernovega sklada.

"Nina Ivanišin je pretekla tri leta zaznamovala s številnimi igralskimi presežki na matičnem odru ljubljanske Drame v vlogah Antigone, Francke, Nežke ali Agate Schwarzkobler, pa tudi kot protagonistka v avtorskih projektih zunaj institucije. Kot interpretka je lahko sinonim za razjarjeno togotnost, a tudi ko oblikuje vlogo s stišano trpnostjo, z minimalistično igro in s selektivnimi izraznimi sredstvi njena igra živo spregovori o notranji muki lika: skeptični, sprijaznjeno pasivni živòt in budno bistre oči vidijo dogajanje od znotraj, stanovitnost pa raste iz specifične notranje mirnosti," je med drugim v obrazložitvi zapisal dramaturg in gledališki kritik Primož Jesenko.

Ko sva se srečali dve uri pred predstavo 2020, je bila mirna in sproščena, kot bi je ne čakala zahtevna predstava. Septembra lani je praznovala 10 let v ljubljanski Drami in, kot pravi, je zelo vesela, da se je v teh letih izmenjalo veliko najrazličnejših gledaliških praks. "Za mano je res zelo bogatih 10 let, polno različnih priložnosti, estetik, poetik gledaliških režiserjev in njihovih ekip."

Več pa v spodnjem pogovoru.

Kako je nastopati zunaj matičnega gledališča? Je ustvarjalni proces kaj drugačnega?

Posebna izkušnja je znova sodelovati s Cankarjevim domom in Mestnim gledališčem ljubljanskim. Tudi javnost drugače gleda na predstavo, namenja ji več pozornosti, pričakovanja so velika, saj gre za velik projekt. V bistvu pa na sam proces ustvarjanja to nima bistvenega vpliva.

Sama imam staro Dramo zelo rada, oba odra. Naš veliki oder je precej majhen, kakor koli obrnemo, tako da je s prostorskega vidika razlika z Gallusovo dvorano izjemna. Mogoče je meni v tem smislu ljubši manjši oder, to je pač stvar okusa. Slovenija nima velikih odrov, zato smo navajeni na komunikacijo med nastopajočimi in gledalci, v smislu energije. Ker so manjše dvorane, lahko igralska zasedba napolni avditorij z energijo, pa tudi nazaj dobiš povratno informacijo iz občinstva, če se razumemo oz. spremljamo ali ne. Sploh je to pomembno pri tej gledališki praksi, ki vse bolj “razbija” to četrto steno, ves čas dogajanja smo bolj skupaj. V Gallusovi dvorani je ta občutek povezanosti manjši, tudi zato ker gre zvok prek mikrofonov in zvočnikov, česar običajno ni. Tako je prisotna neke vrste odtujenost, ker tudi sebe ne slišiš najboljše.

2020 ponuja sprehod skozi zgodovino človeka, pri čemer ne prizanaša njegovim temnim platem. Kako ste pristopili k Harariju in njegovim obsežnim knjigam, katerih drobce ste postavili na oder?

Ivica Buljan se je odločil za že uveljavljen koncept, za odprt avtorski pristop, vsak od igralcev je nekaj prispeval, zbirali smo vtise in jih skušali čim bolj "ugledališčiti." Gledališke prakse so v zelo surovem stanju, estetizirane in oblikovane, ene rešitve so tudi precej naivne. To lahko tudi koga zmoti, lahko pa gre za neke vrste komentar per se. Odrskega materiala smo med študijem nabrali za približno 10 ur, potem pa je v zadnji fazi sledila redukcija oz. kot rečemo v obdobju pred premiero, "ko ubijaš svojo ljubico (when you kill your darling)" oz. opuščaš tebi ljube dele zavoljo celote.

Harari se ukvarja s človekom kot takim, tudi s prihodnostjo, kaj vse je mogoče. Zakaj se mi zdi smiselno Hararija razmišljati skozi gledališče? Ker se gledališče, kakor koli obrnemo, ukvarja s človekom. Tudi če izberemo najbolj klasična dela, od antičnih del naprej, ta so nam najbližja, se vedno ukvarjajo s človekom in njegovim odnosom do sveta.

Je pa to tak tip vloge, ki jo verjetno lažje pustite v gledališču kot na primer Antigono?

Prej bi rekla, da tak princip drugače izziva igralca. Če gre za "klasično" vlogo, se ti večino časa ukvarjaš z boljšo ali slabšo izvedbo interpretacije, ki smo jo izbrali skupaj z avtorsko ekipo. Tu pa se manj ukvarjaš z izvedbo in se večinoma ukvarjaš z vsebino. Ne delaš vloge, temveč delaš predstavo. Seveda pa nosiš delo s seboj, tako ali drugače, bolj nosiš misel na predstavo kot celoto, sploh ker je od tebe odvisno, kako bo šla vaja naprej, kako bo šel ustvarjalni proces naprej. Če predstava nastaja po precej klasičnem principu, se doma ukvarjaš z drugimi stvarmi, na drugačen način si obremenjen.

Septembra je bilo 10 let, odkar ste članica SNG Drama Ljubljana. Prva okrogla obletnica – ste se ozrli v pretekla leta?

Če slišim številko 10 let, se mi zdi to kar veliko, po občutku pa nimam prav res vtisa, da že toliko časa delujem znotraj Drame. Imam občutek, da ja, da že nekaj časa igram, da sem bolj domača v samem kolektivu in tudi na odru. To vidim. Ne vem, kaj bi sicer morala pričakovati od sebe po 10 letih, in zdi se mi, da sem še dosti na začetku. To so neki občutki, ki pa mogoče niso čisto realni. Imela sem veliko srečo, da so se v teh 10 letih izmenjale najrazličnejše prakse, od klasičnih študijev, če lahko rečem, kot smo se v šoli učili, do čisto improviziranega študija, pri katerem je pomembno, kaj mislim ali pa se tudi skrivam za nekimi stvarmi. Za mano je res zelo bogatih 10 let, polno različnih priložnosti, estetik, poetik gledaliških režiserjev in njihovih ekip. Zelo sem hvaležna za vse te priložnosti. Včasih pomislim, da če bi imel vsak igralec take priložnosti, kot sem jih imela jaz v teh 10 letih, bi bil 100-odstotno zdaj na mojem mestu in bi bil nagrajenec Prešernovega sklada.

Ta dejavnik sreče je sestavni del vsega.

Na silo se ne da nič. Če smo že pri Harariju, on skozi sprehod skozi človeštvo – za prva obdobja ni veliko podatkov, odvisni smo od redkih izkopanin in naše interpretacije – velikokrat pove, da pač veliko stvari ne vemo, da ni informacij, in se vedno bolj zateka, da gre pri evoluciji velikokrat za naključje. Tudi v svojem življenju znam razložiti potek prek igre naključja.

Kako ste se sploh znašli v igralskih vodah?

Začelo se je v gimnaziji. Prva gimnazija Maribor ima krasno prostočasno dejavnost, gledališko šolo. V mojem času se je dobro formirala, Mojca Redjko je to takrat zasnovala in kar nekaj časa tudi vodila, zdaj to nadaljujejo drugi. Takrat sem se najlažje znašla v igralskem poklicu, tista šola ti je ponujala gledališče kot tako in vpogled vanj. Ta ljubezen se je takrat enostavno zgodila, tako da mi je bilo čisto naravno, da bom to z veseljem delala, če me bodo sprejeli na akademijo. In za zdaj me ta ljubezen še ni zapustila. Zdi se mi, da vsakič, ko nekaj doženem, se potem odpre še tisoč drugih stvari. In sem spet na točki, ko ne vem čisto dobro, za kaj gre.

Poklici, kot je igralski, so ravno zaradi nenehnega brskanja po sebi med zahtevnimi.

Ta nemir je prisoten tudi v življenju na splošno, ne le pri ustvarjanju. Zato se mi je mogoče tudi zdelo najbolj naravno, ko sem v srednji šoli spoznavala življenje in sem vzporedno odkrivala gledališče. Videla sem, da zelo z roko v roki hodita po tej poti zavedanja sebe, sveta. Najlažje mi je delovati v gledališču. Da spoznavam različne ljudi in tematike, ki jih razvijamo in se vanje poglabljamo, mi je najbolj samoumevno.

Zelo pomemben pečat, kot sem razbrala tudi v pogovoru z vašimi kolegi, je pomenilo tudi sodelovanje z Jernejem Lorencijem (Svatba, Ponorela lokomotiva, Iliada, Visoška kronika), ki je odprlo veliko ustvarjalnih avtocest. Gre za neki preboj, ki se ga verjetno takrat niste zavedali.

Ne vem, verjetno je bilo res spet naključje. Leta 2012, ko se je zamenjalo umetniško vodstvo v Drami, se je povabilo Jerneja k sodelovanju. Zdaj, ko gledam za nazaj, bi mogoče lahko rekla, pa da ne bo zvenelo pretenciozno, da je šlo za eno posebno obdobje. Škof, Jovanovič, Vrbnjak, Sever. To je bila za našo generacijo, Aljaža, Tino in zame, zelo pomembna faza, bila je zelo lepa, ne prenasilna iniciacija v gledališče. Seveda imaš dvome, ko prideš v Dramo, in potem je res šlo zelo enostavno. Predstave so imele zelo lep uspeh, sploh Ponorela lokomotiva je zelo dobro potovala tudi po svetu. Še nazadnje, ko smo jo spet igrali doma, je bila polna dvorana. Žal je šla s programa. Enako je bilo potem tudi z Iliado.

To je potegnilo marsikaj s seboj. Aljaž je že takrat uspešno sodeloval z Ivico Buljanom, Tina tudi, potem sem prišla še jaz zraven. Zdaj smo že večkrat sodelovali in po moji izkušnji je tako, da večkrat ko sodelujemo, boljše je. Ti hodiš naprej skozi svoje obdobje, režiser tudi in potem se je lepo srečati in videti, kje si v tistem trenutku.

Pri Buljanu, s katerim sodelujem tretjič, se mi zdi krasno, da je vsaka njegova predstava čisto drugačna. Če bi gledalec, ki ne bi imel vpogleda v našo produkcijo, videl predstave Še vedno vihar, Jugoslavija, moja dežela in zdaj 2020, bi po mojem mnenju težko rekel, da te tako raznolike predstave podpisuje isti režiser. To se mi zdi fenomenalno. Po drugi strani mi je pa pri Jerneju Lorenciju všeč, da je neka zveznost, že v njegovi estetiki, in to, da smo se v njegovih predstavah sprehajali isti igralci in res uigrali.

Trenutno igrate v petih predstavah. Vas kateri lik tako posrka, da težko preklapljate med njimi?

Vsaka predstava ima neko svojo naravnanost v smislu priprave in tudi samega delovanja znotraj nje ter kondicijo. Ene vloge so bolj fizične, druge manj. V teh intenzivnih pripravah na 2020 sem vmes odigrala Pljuča, gre za res diametralno nasprotni predstavi. Takrat sem videla, kako se mi pri 2020 eni mehanizmi sprožijo, pri Pljučih pa čisto drugi. In je kar izziv preklapljati, ker sem videla, da princip ene predstave uhaja v drugo. Kolikor lahko, se umiriš in posvetiš, v celoti pa ne moreš. Tudi v tem je lepota gledališča, da je na delu človek, vsaka ponovitev je drugačna.

Za vami je že nekaj ponovitev predstave 2020. Je občutek že kaj drugačen?

Ja, je. A se predstava ne spreminja toliko, kolikor bi mislil, da se lahko, ker se toliko dogaja. A so prizori zelo dogovorjeni in zakoličeni ter namenoma tam, kjer so. Se pa predstava razvija v različnih sproščenostih. V soboto je prišel Ivica na predstavo in je opozoril na nekaj stvari. Zelo mi je všeč, če pride režiser občasno na predstavo in poda kakšno pripombo. Govorimo sicer o milimetrih, a so lahko ključni. S premiero se nič ne konča, temveč se takrat življenje predstave šele začne.

Ko smo na primer delali Izobčenke pod režijo Mirjane Medojević, je bil princip poseben: ko je bila premiera, smo pokazali, do katere točke smo prišli tisti večer. Za naslednji blok so bile že ponovitvene vaje, na novo smo odkrivali predstavo. Tak študij je napornejši in zahteva več pozornost, ne nazadnje pa tudi časovne prilagodljivosti. Zelo sem zadovoljna, da ima Drama tako raznovrstne produkcije, in sem zelo vesela, da sem v Drami v tem času, ko omogoča tako raznoliko delo.

V Drami imate zelo močen igralski ansambel, opazno pa se dela tudi na raznovrstnosti vlog za igralke.

Mislim, da bi igralka še 20 let nazaj drugače govorila o položaju ženske znotraj gledališča. V teh zadnjih 10, 15 letih se je veliko stvari preizprašalo, kar se mi zdi super, vključilo se je zavedanje, o katerem se prej 50 let ni razmišljalo. Bili so splošni komentarji, da bo igralka mlada, ko bo igrala take in take vloge, potem dolgo nič, na stara leta pa bo igrala babico. Mogoče je to včasih, z redkimi izjemami, res držalo. Zdaj pa tega ni več. Paleta vlog se je močno odprla, tako za ženske kot tudi moške. Veselim se časa, ko sploh ne bomo več šteli moških in ženskih vlog, da to sploh ne bo vprašanje. Mislim, da tukaj vodstvo Drame vlaga velike napore. Še pred kratkim, na začetku sezone, sem štela in je bilo prvič v zgodovini Drame, da je bilo v ansamblu več igralk kot igralcev. Z zadnjimi pridobitvami se je pa razmerje znova obrnilo.

Gledališki oder je prva ljubezen, a ne edina. Na sceno, če se lahko tako izrazim, vas je izstrelila vloga Aleksandre v filmu Slovenka. Kako gledate na film zdaj? Ga kdaj pogledate?

Ne, nisem še toliko sproščena. Pa četudi bi ga, bi bila verjetno bolj razbremenjena kot takrat, ko sem ga gledala prvič. Ko sebe gledaš, si zelo kritičen, ves čas misliš, joj, to bi lahko drugače naredila. Že takrat sem bila zelo hvaležna produkciji in režiserju Damjanu Kozoletu. Vprašanje je, če bi karkoli naprej sledilo, če ne bi bilo te vloge in če ta film ne bi bil toliko distribuiran in uspešen tudi v tujini.

Nekje sem zasledila takratno napoved, da prihajajo tuji agentje. Vas je kdaj zamikala tujina?

V bistvu ne. Če bi se zdaj zgodil čudež in bi me poklicali na avdicijo ter bi še vlogo dobila in bi lahko igrala v tuji produkciji, bi bilo seveda super, zaradi izkušnje. Da pa bi imela kadar koli občutek, da mi lahko tujina ponudi več ali da bi se tam boljše počutila, to pa ne. Nikoli nisem začutila te potrebe po tujini. Super mi je, da lahko delam doma, veseli me delati doma in vidim veliko priložnosti in možnosti, da živim od svojega poklica. Imam pa kolege, ki hodijo v tujino, in sem vesela zanje, ampak meni tako, kot je, zelo ustreza.

Sicer sem pa za gladko prehajanje, tudi med institucionalnim in neinstitucionalnim gledališčem. Vsi delamo isto stvar, in ko bo dobra predstava, bomo vsi veseli, ne glede na to, v kateri produkciji je nastala. Tudi nove smeri se lahko začrtajo v instituciji ali zunaj nje. Kateri pogoji boljše vplivajo na ustvarjalnost, je pa spet drugo vprašanje, o katerem bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Malo bolj bi zagovarjala, da je pa le dobro imeti nekaj sredstev. Trpljenja za umetnost ne bi zagovarjala. Kar se tiče tehnologije gledališča, vsak cent šteje. Ene stvari se pri nas ne razvijajo, ker so proračuni čedalje manjši. Niso vse predstave enake in nekatere potrebujejo več denarja.

Kako je, ko vsi daste vse od sebe, potem pa izid ni tak, kot ste želeli?

Žal za dobro predstavo ni recepta. Ne vem, ali je to sreča ali kaj se mora zgoditi. Ko se vse poklopi, je zelo enostavno delati teater. Zelo rada delam z ljudmi, enostavno se zaljubim v svoje soustvarjalce in rada imam ta čas, ko skupaj odkrivamo in smo skupaj tudi negotovi, to zavezništvo me vsakič znova navdušuje. Potem tudi skupaj prenašamo stiske, dobre odzive, negativne odzive ... Zelo mi ustreza, da sem v "timskem športu", če lahko tako rečem.