Predstavi bo sledila podelitev Dnevnikove nagrade najboljšemu ustvarjalcu MGL-ja v minuli sezoni.

Uprizoritev je nastala v avtorski priredbi Eve Mahkovic, ki je bila tudi dramaturginja predstave. V gledališču so se odločili za precej veliko igralsko zasedbo – ta šteje 13 igralcev – saj so želeli prikazati družbo oziroma večje občestvo, na katero ima knez Miškin vpliv.

Naslovni lik romana je knez Lev Nikolajevič Miškin, naiven, sočuten in, kot se zdi, po značaju skoraj nenaravno dober, se iz Švice, kjer se je zadnja leta zdravil zaradi epilepsije, vrača v rusko družbo aristokratov in bogatih trgovcev. Dostojevski svojega protagonista vrže v razklano družbo, ki je brez sleherne moralne avtoritete, v čas prebujajočega se kapitalizma, v čas povzpetniških in strogo preračunanih medsebojnih odnosov, individualnih travm in idejnega nihilizma, v čas vsebinske izpraznjenosti in fragmentarnosti.

Kako oklestiti, a ne banalizirati?
Predstava želi slediti osnovni strukturi romana, ki je členjen na štiri dele, tem pa je Eva Mahkovic v priredbi dala enotno prizorišče. Besedilo za predstavo je sicer nastajalo v sodelovanju z režiserjem predstave, Jušem A. Zidarjem, ki priznava, da mu je bilo sprva težko vstopiti v svet literature in obširnost, ki jo ta ponuja. Kot je pojasnil, je gledališče nagnjeno k poenostavitvam, zato se je ves čas spraševal, kako naj kompleksnost romana, ki med drugim odpira vprašanja človeštva, prevede v odrsko obliko ter pri ne ostane prepovršen ali preozek.

Ujeti v vicah
Prostor, v katerem se gibljejo igralci, režiserja najbolj spominja na vice, v katerih se tehtajo duše. Tako režiser kot igralci so opozorili na kompleksnost in razplastenost likov, ki so po Zidarjevih besedah zmožni največje ljubezni, obenem pa so sposobni tudi ubijati. Dostojevski je dobro označil za tragično, kar pooseblja tudi Miškin, ki ga družba zaradi dobrote ugonobi, je pojasnil režiser.

Kot je še povedal Zidar, uprizoritve Idiota v režiji Mileta Koruna zaradi mladosti ni videl, zato ga predstava, ki je bila nadvse uspešna, ni toliko bremenila, si je pa sam želel dati prostor tudi gledalcem, da bi lahko podobno kot pri branju romana zgodbe dopolnili s svojo domišljijo.

V vlogi Leva Nikolajeviča Miškina nastopa Filip Samobor. Kot je povedal, je težko upodobiti nekoga, ki ga sam avtor okliče za kneza Kristusa. Sam je to sicer izvedel šele pozneje, kar se mu zdi dobro. Sam je Miškina najprej začutil kot zelo prijaznega človeka, saj sam v uvodu izjavi: "Odločil sem se, da bom do vseh prijazen. Tako mi ne bo mogel nihče ničesar zameriti." Pozneje pa je vedno bolj ugotavljal, da predstava odpira vprašanje, kaj se zgodi, če v družbo spustiš zares dobrega človeka.

Nastasjo Filipovno Baraškovo v predstavi igra Ajda Smrekar. Njen lik, ki ga Dostojevski opiše le v začetku, pozneje pa se z njo ne ukvarja več neposredno, je po igralkinih besedah "projekcija frustracij družbe, s katero si ta prikriva lastne strahove". Obe z Evo Mahkovic sta se ves čas spraševali, kdo ta ženska v resnici – oziroma, "ko se ne gre performinga same sebe" – sploh je.

Parfjona Semjonoviča Rogožina igra Primož Pirnat, Aglajo Ivanovno Jepančino Klara Kuk k. g., Lizaveto Prokofjevno Jepančino pa Viktorija Bencik Emeršič. V predstavi igrajo še Jaka Lah, Jožef Ropoša, Lena Hribar Škrlec, Boris Kerč, Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak in Matic Lukšič. Avtor glasbe je bil Marjan Nečak, scenograf Branko Hojnik, kostumografka pa Belinda Radulović.