»Od rojstva oziroma od izgona iz raja – smo brezdomci. Vse življenje se pripravljamo na svoj konec, na smrt. In na koncu te poti ugotovimo – tako kot Adam in Eva -  da se lahko vrnemo v zavetje, iz katerega so nas izgnali. Da se lahko vrnemo v raj le tako, da umremo. Smrt je vrnitev v raj.« Foto: SNG Nova Gorica / Foto atelje Pavšič Zavadlav
»Od rojstva oziroma od izgona iz raja – smo brezdomci. Vse življenje se pripravljamo na svoj konec, na smrt. In na koncu te poti ugotovimo – tako kot Adam in Eva - da se lahko vrnemo v zavetje, iz katerega so nas izgnali. Da se lahko vrnemo v raj le tako, da umremo. Smrt je vrnitev v raj.« Foto: SNG Nova Gorica / Foto atelje Pavšič Zavadlav

Marsikdo bi ob tem naslovu pomislil na rajski vrt z drevesom spoznanja in izvirnim grehom. Tega v naši predstavi ne boste videli. Ne bo ne boga ne kače …

Cvitkovič iskanja v umetniških zvrsteh povzema: »Rad zaorjem v polja, ki jih ne poznam. Pravzaprav – če se ukvarjam z umetnostjo, res ni pomembno, prek katerega medija jo posredujem.« Foto: SNG Nova Gorica / Foto atelje Pavšič Zavadlav
Postavitev na oder se je začela drugače, kot smo vajeni. Ni bilo klasičnih bralnih vaj 'ustoličenega' besedila – pač pa se je delo pri Cvitkovičevem gledališkem prvencu začelo s pripravo igralcev na vaje, ki jih je vodila Nataša Burger. Pravzaprav gre za enak proces dela, kot ga ima Cvitkovič pri filmu. Foto: SNG Nova Gorica / Foto atelje Pavšič Zavadlav
Prvi delovni naslov Cvitkovičevega gledališkega besedila je bil »Fizikalni laboratorij«. Foto: SNG Nova Gorica / Foto atelje Pavšič Zavadlav

premierno uprizorili njegovo prvo gledališko predstavo Otroci Adama in Eve. Kljub bibličnemu naslovu je to predvsem metafora za človekovo iskanje raja.

Cvitkovičev gledališki prvenec se navdihuje pri njegovih - pesniški zbirki Lačna žival in filmu Sto psov. Ustvarjalni izziv za Otroke Adama in Eve na odru pa je našel še nekje, pravi Jan Cvitkovič: "Motiv je bil citat dečka iz zgodbe J. D. Salingerja 'Teddy'. Tam desetletni deček Teddy reče, da je Adam požrl jabolko, v katerem sta bila logika in intelektualizem. In šele, ko izpljuneš to navlako ven, vidiš take stvari, kot so v resnici."

Cvitkovič je imel za »Otroke Adama in Eve« ogrodje besedila, končno besedilo gledališke predstave pa je rastlo s štirimi igralci - Miho Nemcem, Ivom Barišičem, Marjuto Slamič in Ireno Kovačević. Skupaj z njimi in še z vsemi drugimi ustvarjalci predstave so rastli dialogi. Ustvarjalni proces je Irena Kovačevič povzela: "Enostavno ima Jan Cvitkovič tolikšno energijo, da vsi, ki delamo z njim, hočemo od sebe dati vse tisto, kar zares imamo v sebi. Nihče se ne pretvarja. Gre za katarzo.«

Od filma h gledališču
V Janu Cvitkoviču je dolgo tlela želja po gledališkem ustvarjanju: »Zaupal sem jo Jožetu Dolmarku in Aleksandru Blažici, filmofilu in multimedijskemu, zdaj pa predvsem teatrskemu ustvarjalcu. Oba sta me podprla. In odprto so me sprejeli v novogoriškem gledališču. Tako sem vstopil v Talijin hram. Gledališče ti da ogromno svobode … Seveda – če si jo znaš vzeti. Več svobode, kot ti jo omogoča film. Zato v teatru uživam.«

Sicer pa je Cvitkovič zamenjal že celo vrsto umetniških medijev. Najprej je pisal pesmi, zatem so bile izziv skulpture, sledile so ilustracije. Prišlo je obdobje arheologije. Nadaljevalo se je s pisanjem filmskih scenarijev, pa s filmsko igro, filmsko režijo … In zdaj si je vrata odprl v gledališče. Cvitkovič iskanja v umetniških zvrsteh povzema: »Rad zaorjem v polja, ki jih ne poznam. Pravzaprav – če se ukvarjam z umetnostjo, res ni pomembno, prek katerega medija jo posredujem.«

Gledališki proces – drugače …
Cvitkovičevi Otroci Adama in Eve so med ustvarjalce predstave prišli kot okvirno besedilo, ideja, zasnova, šele temelj gledališkega raziskovanja človeškega popotovanja po podzavesti. Postavitev na oder se je zato začela drugače, kot smo vajeni. Ni bilo klasičnih bralnih vaj 'ustoličenega' besedila – pač pa se je delo na Cvitkovičevem gledališkem prvencu začelo s pripravo igralcev na vaje, ki jih je vodila Nataša Burger. Pravzaprav gre za isti proces dela, kot ga ima Cvitkovič pri filmu. V pogovoru za Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica je Cvitkovič razložil: »To je metoda, ki se je držimo vsa ta leta. Ko smo delali prvi film V leru, to je bilo leta 1994, smo pač videli, da potrebujemo neki sistem vpeljave, ne samo igralcev, ampak vseh vpetih v projekt, ki ga bomo delali. Potrebujemo skupno energijo, iz katere se lahko razvije film. Zame osebno ni logično, da dobiš kar besedilo v roke, pa imaš potem kar bralne vaje. Nekomu drugemu to mogoče uspeva, meni ne. Jaz vedno vidim film ali predstavo - kot veliko žival, v katero se moramo vsi vkomponirati. En velik organizem. In to se pač da narediti - kar se mene tiče - samo skozi proces vaj, priprav, sproščanj, odpiranj vsakega človeka posebej. V ta proces skušam zajeti tudi ljudi, ki so v ozadju, recimo scenske delavce, kogar koli, ki je udeležen v procesu. Zdi se mi pomembno, da začnemo zares delati šele takrat, ko vsi padejo noter. Če samo enega pustiš zunaj tega kroga, zunaj tega organizma, je narobe.«

»Fizikalni laboratorij«
Prvi delovni naslov Cvitkovičevega gledališkega besedila je bil Fizikalni laboratorij. Kako so iz tega nastali Otroci Adama in Eve, razloži Cvitkovič: »Kar naenkrat mi je 'kapnilo'. Mi vsi smo od nekoga otroci, otroci Adama in Eve. Adam in Eva sta pač metafora za moškega in žensko. Toda tukaj, ne v bibličnem smislu. Marsikdo bi ob tem naslovu pomislil na rajski vrt z drevesom spoznanja in izvirnim grehom. Tega v naši predstavi ne boste videli. Ne bo ne boga ne kače … Predstava govori o tem, kar se je Adamu in Evi oziroma njunim otrokom, zgodilo po izgonu iz raja. Posledica izgona pa je smrtnost. Je smrt – in posledično življenje! Specifično življenje na tem planetu. Mi smo to življenje vzeli kot nekakšen metafizikalni laboratorij. Raziskujemo temeljno bistvo človekovega bivanja – najprimernejša enota tega bivanja so seveda Adam in Eva ter vsi človeški odnosi, ki temu sledijo. Onadva sta matrica življenja, pomnožena in modificirana v neskončnih generacijah.«

Smrt je vrnitev v raj
Dramaturginja predstave Ana Kržišnik Blažica je ustvarjalni proces povzela: "Predstava je potovanje v neznano, potovanje v bistvo človekovega bivanja na tem planetu. Spraševanje o naših izvorih in o tem, kam gremo."

Cvitkovič na vprašanje »Kam gremo?« v novogoriškem gledališču odgovarja: »Od rojstva oziroma od izgona iz raja – smo brezdomci. Vse življenje se pripravljamo na svoj konec, na smrt. In na koncu te poti ugotovimo – tako kot Adam in Eva - da se lahko vrnemo v zavetje, iz katerega so nas izgnali. Da se lahko vrnemo v raj le tako, da umremo. Smrt je vrnitev v raj.«

Adam in Eva in njuni otroci so zato metafora za človeško iskanje raja – v stalnem soočanju z 'antirajem'. Gre za spoznanje, da je smrt le nov začetek in vrnitev – domov …

Marsikdo bi ob tem naslovu pomislil na rajski vrt z drevesom spoznanja in izvirnim grehom. Tega v naši predstavi ne boste videli. Ne bo ne boga ne kače …