V središče drame Crimp duhovito in z dobro mero cinizma postavlja "običajno" družino iz "zahodnega sveta", ki se v prazničnem božičnem vzdušju spopada z zapletenimi medsebojnimi odnosi, pa tudi z družbeno stvarnostjo poznega kapitalizma. Drama s podnaslovom Razvedrilo v treh delih skozi tri dejanja "fokusira" družino, posameznika in družbo.
Družina, posameznik in družba
Vsako dejanje sledi povsem samosvojemu formalnemu sistemu: prvo dejanje, Uničenje družine, je črna komedija, napisana po vzoru pièce bien faite (dobro narejene igre), v drugem z naslovom Pet temeljnih svobod posameznika smo ob preizpraševanju posameznikove svobode priča popolni razblinjenosti dramske forme, tretje, V republiki sreče, pa je nekakšen daljni odmev Becketta.
Prvi del igre, Uničenje družine, so postavili v osemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so ljudje ob družbenih spremembah čutili svobodo in verjeli, da je mogoče prav vse. Že v drugem dejanju vsi emancipacijski koncepti dobijo negativno konotacijo, je povedal Horvat. Neoliberalistični sistem je pogoltnil pojem revolucije, upora, osvoboditev žensk in osvoboditve družbenih vlog ter ga vključil v krogotok trgovine. Tretji del razkriva antiutopijo prihodnosti, če ne bomo rešili bistvenih vprašanj o družbi, družini in posamezniku.
Družina je vrednota, ki jo je treba braniti
Kot je poudaril režiser, so se poskušali izogibati cinizmu drame, prav tako pa uničevanju družine. Nasprotno, verjamejo, da je družina naša vrednota, ki jo je treba braniti, a ne po normah zahodne družbe ali konceptu naravne družine, temveč kot družino, ki si jo lahko vsakdo sestavi, kot želi, družino, kot si jo lahko določi vsak sam.
Dramaturg Milan Marković Matthis je v besedilu Bitka za družinske vrednote za gledališki list zapisal, da bo čas za novo družino prišel "šele takrat, ko nam bodo manj pomembni število in spolna usmerjenost ljudi, ki si delijo ljubezen, in pa to, ali bodo imeli otroke ali ne, pomembnejša pa bo postala zavest o tem, da smo tukaj zato, da si enakopravno delimo ta svet".
V predstavi igrajo Ivo Ban, Milena Zupančič, Janez Škof, Petra Govc, Lena Hribar, Tina Vrbnjak, Nataša Barbara Gračner in Aljaž Jovanović.
Dramo je prevedla Tina Mahkota, pesmi je uglasbil Drago Ivanuša, kot scenograf je sodeloval Jürgen Kirner, kostumografinja Belinda Radulović, oblikovalec luči Pascal Mérat, lektor Arko.