V Prešernovem gledališču Kranj bo nocoj ob 19.30 premierno na sporedu najnovejša slovenska uprizoritev slovite drame Antona Pavloviča Čehova Tri sestre, tokrat v režiji Oliverja Frljića. To ne bo klasična postavitev znanega besedila, obljubljajo v kranjskem gledališču, ampak "novo odkrivanje avtorja" s poudarkom na času.

Oliver Frljić se je, kot sam pravi, v zadnjem obdobju loteval avtorskih projektov, zdaj pa se želi vrniti k dramskemu avtorju. Pri tem pa ne želi ponavljati znane zgodbe, ampak hoče skozi predstavo razkriti v besedilu skrite tematske silnice. Namesto samega besedila se je tako poigral s časom in dekonstrukcijo drame.

Brez neposrednih aluzij na politiko
Frljićeva predstava torej daje več poudarka času, zlasti tistemu, ki se dogaja na gledališkemu odru. Tri sestre v njegovem repertoarju hkrati predstavljajo nekakšen preobrat, saj predstava ni eksplicitno politično angažirana, z njo pa se skuša obrniti na novo občinstvo, opozarja hrvaški režiser, ki priznava, da bo "šele po premieri videl, kako se bo to obrestovalo".

Po mnenju dramaturginje PGK-ja Marinke Poštrak drama Tri sestre govori prvenstveno o času, saj se "zgodi" v petih letih, ko čas tako kot gledalce tudi glavne like drame navkljub vsem naporom "povozi oziroma zmelje njihove usode". Do novega pogleda na dramo so v PGK-ju prišli tako s preučevanjem teoretikov Čehova kot tudi kronologije nastanka Treh sester.

Beg v sanjarjenje
V Treh sestrah, morda najpopolnejši drami Čehova, se zunanje dogajanje prepleta z notranjimi premiki v likih; njihovo karakterizacijo usmerjajo majhni dogodki in nerealizirane strasti. Take so tudi tri sestre Olga, Maša in Irina, ki po očetovi smrti živijo v mestecu nedaleč od Moskve. Dan je enak dnevu, menjavajo se le obiskovalci njihove nekdaj gosposke hiše, dolgočasni pogovori in čas. Sestre s svojim življenjem niso zadovoljne in prepričane so, da bi se s selitvijo nazaj v Moskvo to spremenilo na bolje. Moskva se tu vzpostavlja kot metafora želje, zato o Treh sestrah pogosto govorimo kot o drami o neizpolnjenih osebnih idealih in nezmožnosti samouresničevanj. To velja za vse tri sestre, njihovega brata Andreja Prozorova in druge like v drami.

Čehov: Zdolgočasen v Jalti
Predvsem glavne junakinje so izrazito samotna bitja, ki so se odpovedala sedanjosti, zaživijo lahko le v preteklosti in utopiji prihodnosti. Sanjajo o bratovi znanstveni karieri, pravem delu, boljši prihodnosti, resnični ljubezni - in vse to naj bi se zgodilo v Moskvi. Ni naključje, da je Čehov Tri sestre napisal v Jalti, saj mu je prav ta predstavljala prototip province, pred katero je že iz rodnega Taganroga ves čas bežal, a ji nikakor ni mogel ubežati. V pismu Gorkemu tako jadikuje: "Moja zdolgočasenost ni Weltsmerz, ni svetobolje, preprosto dolgčas mi je brez ljudi, brez glasbe, ki jo imam rad, in brez žensk, ki jih v Jalti ni. Dolgčas mi je brez kaviarja in brez kislega zelja."

Drama "likov nedejanj"
Liki v drami so ljudje nedejanj, ki v končni fazi omogočajo različne diktature, saj jim pobudo prevzemajo aktivni ljudje, je predstavo komentiral igralec Aljoša Ternovšek. Poleg njega v predstavi nastopajo še Vesna Slapar, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Borut Veselko in Matjaž Višnar, kot gostje pa Miha Rodman, Tomislav Tomšič, Sandi Pavlin in Ivanka Mežan.

Drugič v Sloveniji
Frljić je do danes režiral v praktično vseh državah nekdanje Jugoslavije. Režija Treh sester je zanj po uprizoritvi dela Preklet naj bo izdajalec svoje domovine v Slovenskem mladinskem gledališču drugo "soočenje" s slovenskim gledališkim prostorom in njegova prva režija v PGK-ju. Za nameček je poskrbel tudi za režijo in scenografijo, za dramaturgijo pa Marinka Poštrak. Kostumografinja predstave je Sandra Dekanić.