Beograjska sfera uprizoritvene umetnosti se že dalj časa spopada s svinčenimi časi, h katerim spada stalno pomanjkanje denarja, še bolj pa neutrjene ali celo neobstoječe vizije za korenito revitalizacijo gledališko-umetniške politike, ki bi se dokončno uprla zastarelim produkcijskim modelom, programski zamejenosti scenskih zvrsti in vstopila v ritem sodobnejših scenskih teženj.

Festival, ki vztraja, ne glede na vse
Že samo zaradi siceršnjih slabih gospodarsko-kulturnih pogojev smemo festival dojemati kot uspešen projekt, ki skrbno, profesionalno in zavzeto skrbi za programsko ter izvedbeno kontinuiteto vrhunskosti oziroma to vsako leto nadgrajuje. Začeli so ga leta 2003 na pobudo Mednarodnega sveta za igro CID UNESCO iz Pariza, njegova gonilna sila pa je Aja Jung, direktorica festivala in selektorica programa, sicer nekdanja baletka in koreografinja. Njena velikopotezna vizija je kmalu po ustanovitvi festivala pod podporno okrilje poleg državnih institucij (ministrstva za kulturo, mestne občine, ambasad, kulturnih centrov …) dolgoročno pritegnila sponzorje, ki veljajo za ključne akumulatorje, da festival (še vedno, kljub številnim krizam) poteka v takšni »svetovni« razsežnosti. Tako uvodna predstava v izvedbi Jazz Balleta kot sklepni plesni »spektakel« Cullberg Balleta iz Stockholma sta zapolnila veliko dvorano v Sava Centru, kar je gotovo podatek sam zase o zainteresiranosti občinstva. Sicer pa je nekaj festivalskih dogodkov v sklopu festivalskega sporeda potekalo tudi v bližnje Pančevo in v Novi Sad.

Letošnji festival je ponudil 22 dogodkov iz Danske, Kanade, Izraela, Belgije, Francije, Kitajske, Avstrije, Švice, Italije, Švedske in Srbije. Izbor predstav je znotraj plesnih izrazov zastavljen večsmerno, s čimer razteguje tudi spekter rednega ali potencialnega občinstva. Za populacijo, nagnjeno k bolj klasičnim plesnim oblikam s primesmi sodobnih dolivov, so nedvomno vrhunce predstavljala gostovanja Baleta dunajske državne opere, Baleta Jazz Montreal, Dansko plesno gledališče iz Kopenhagna, Balet Preljocaj iz Francije, medtem ko so skupina Peeping Tom, Pekinško plesno gledališče, Niv Sheinfeld & Oren Laor iz Izraela in Ultima vez Wima Vandekeybusa zadostila potrebam po kompleksnejših izvajalskih formatih, kjer se sodobni ples staplja, izgublja oziroma premodificira v širše polje performativnosti in žanrskih miksov.

»Booty Looting« Wima Vandekeybusa
Belgijska skupina Ultima Vez, ki že 25 let deluje pod idejnim vodstvom Wima Vandekeybusa (meseca maja se skupina – sicer z drugo predstavo – po dolgih letih zopet vrača v Slovenijo, gostili jo bodo v Španskih borcih), je na odru beograjskega Dramskega pozorišta na predzadnji dan festivala izvedla svojo svežo produkcijo booty Looting. Večopravilnost Vandekeybusa, čigar umetniški razvoj se že od samega začetka prepleta med plesom, koreografiranjem, igranjem in filmom, se drži tudi tokratnega projekta. Markanten pečat vanj vstavlja v živo izvajana glasba Elka Blijweerta, ki kot integralni člen nenehno komunicira z nastopajočimi in menjaje prehaja od centralne figure, ki sproža globino nanizanih atmosfer, do njegovega čistega odmika, nekakšne organske osmoze z (zvrstno ločenim) dogajanjem na prizorišču.

Vandekeybus svoje posamezne ekipe praviloma sestavlja preko avdicij, s čimer si ne zagotavlja le optimalnih izvajalcev v kontekstu giba, kinetične prožnosti in kondicije, ampak tudi s selekcijo osebnih energij izostri karakterne linije posameznih likov. booty Looting se v slogu avtorjeve prepoznavne poetike neprestano izvija enoznačnosti ter sproti ruši hierarhijo med nastopajočimi in razmerjem med plesom in performansom.

S fuzijo muzikalij, igranja, giba, plesa in fotografskih intervencij Vandekeybus z odmerjenim referiranjem na Josepha Beuysa izrisuje zgodbo izmišljenega lika Birgit Walter, ki se jo edino »manifestira« in ovekovečuje preko sprotno izdelanih fotografskih posnetkov, medtem ko je narativnost njenih treh sinov usmerjena izključno v izurjeno plesno dinamiko in dialog. Osrednja vsebinska problematika uprizoritve je subjektivnost kategorije spomina; akterji se na preteklost ozirajo s precej različnimi vtisi, eden od sinov idealistično rekonstruira življenje svoje matere, medtem ko jo drugi že zmerja in tretji prezira. Fiktivna Birgit Walter predstavlja položaj karierne igralke z družinskimi obveznostmi v drugem (ali sploh nobenem) planu, s tem se pred nami odvija tragično in zapleteno ozadje njene razdvojenosti, otroških travm in bolestne osamljenosti. Uprizoritev se ob tem očitno asociativno naveže tudi na lik Medeje in smrti sinov, kakor jih v hladnem mehaničnem zaporedju uprizori Birgit, prav zaradi visoke stilizacije (a seveda tudi emotivne zvočne podlage) dosežejo srhljiv učinek. Zgoščeno plastenje atmosfer, različnih izvajalskih procedur, rabe absurdnih rekvizitov, morbidnosti, (družinskih) perverzij in nevarne spolzkosti spomina Vandekeybus preko izjemnega čuta za prehajanje iz podzavestnega v čisto treznost, iz ljubeznivosti v surovost, iz kolektivnega delovanja v intimno introspekcijo, pretresljivo zgodbo neke sicer popolnoma izmišljene (ne pa nujno nemogoče) družinske zgodbe izriše z neverjetno predirljivo poetičnostjo in osvobojeno, razprto gledalčevo interpretacijo, ki ji sledi.

Zala Dobovšek