Zgodba je precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni iz muzikala in risank, saj se veliko bolj približuje originalnemu mitu, razlaga koreograf in režiser Matjaž Farič. Danes si sami zgradimo zunanjo podobo po potrebi naše okolice in se za njo skrivamo, da lažje preživimo. V Glassovi operi in v njihovi zgodbi pa je lepotica zmožna videti čez to, kar je vidno na zunaj, s čimer reši sebe in zver. Poleg tega njena družina še zdaleč ni tako ljubeča, kot je to v Disneyjevih produkcijah, ampak gre za globoko disfunkcionalno družino.

Tako zgoščen tempo, da postane uprizoritveno sredstvo
Opera Lepotica in zver je krstno izvedbo doživela leta 1994 v Italiji. Po besedah Fariča je Glass pri pisanju uporabil postmodernistični postopek, zato je bil za njih velik izziv, kako slediti libretu in glasbi. Ker je glasba nastala po filmu, uporablja dramaturško logiko, ki jo označujejo hitra menjava prizorov, zelo razdrobljeni dialogi in včasih veliko stranskih replik. Predstavo zato zaznamuje zelo hiter tempo tako v uprizoritvenem kot glasbenem smislu.

Posebna odlika opere je po Faričevih besedah ta, da si je Glass, tako kot si je zadal nalogo, vztrajal do konca, da je sledil dogajanju na filmu in da ni popuščal. To je ponekod pripeljalo tudi do tako zelo zgoščenega tempa, da je že ta sam po sebi postal uprizoritveno sredstvo.

Vlogo Lepotice pojeta Elena Dobravec in Nuška Drašček Rojko k. g., vlogo Zveri oziroma Princa češki baritonist Filip Bandžak k. g. in Darko Vidic k. g. V vlogi Felicije se bodo predstavile Urška Kastelic k. g., Dunja Spruk in Štefica Stipančević k. g., v vlogi Adelajde Mirjam Kalin in Rebeka Radovan, vlogo očeta pa pojeta Juan Vasle in Robert Vrčon.

Glasbena vodja in dirigentka predstave je Živa Ploj Peršuh, scenografija je delo Marka Japlja, kostumografija Alana Hranitelja, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, dramaturginji Tatjana Ažman in Staša Bračič.