V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) so premierno uprizorili večnega Ostržka v režiji, dramatizaciji in likovni podobi Silvana Omerzuja. Dramatizacije romana Carla Collodija se je Omerzu lotil tako, da je pri izboru prizorov izhajal iz likovne podobe. Predstavo bo zaznamovala Omerzujeva izčiščenost, a tokrat tudi barv ne bo manjkalo.

Kako roman skrčiti v serijo vizualnih podob?
Od svojega nastanka pa do danes je Ostržek doživel že nešteto filmskih, likovnih, gledaliških in stripovskih adaptacij. Omerzu se dramatizacije besedil, ki jih tudi sam režira, loti skozi likovno podobo: "Vem, kateri prizori so tisti, ki se jih da na odru dobro izvesti in se bodo na koncu spojili v dramaturško celoto, tako da bo zgodba otrokom jasna, obenem pa za gledalca dovolj fascinantna."

Hotel je samo biti pravi deček
Ostržek predstavlja otroka, ki se mora do cilja prebijati skozi vrsto ovir in izzivov, pri tem pa je sam in siromašen. V dolgotrajnem procesu spoznavanja se mora nenehno truditi, četudi je pri tem neposlušen in izjemno svojeglav. Preden si Ostržek iz lesene lutke prisluži preobrazbo v pravega dečka in postane skrben dobrosrčnež, mora na svoji koži izkusiti blišč in bedo tega sveta.

Igra sence in svetlobe soustvari lutko
Omerzu za svoje predstave lutke ustvari sam. Tudi predstavo Ostržek bo zaznamovala izčiščenost, barva bo samo v delu, ko se junak znajde v marionetnem gledališču, bolj kot sicer so bogati kostumi. "Scena v marionetnem gledališču je bolj fascinantna, marionetna škatla ima barvno ozadje in tudi lutke so barvne, vse drugo pa je delo na materialih. Zanimajo me kombinacije med materiali. Če delam masko, je torej ne barvam, temveč jo izdelam tako, da same sence na njej že govorijo in potem v kombinaciji s kostumom pride do izraznosti," je pojasnil.

Collodija je v svet otroške domišljije najprej posrkalo prevajanje mladinske literature, leta 1881 pa je v otroški reviji Il Giornale dei Bambini začel po posameznih poglavjih objavljati zgodbo o lesenem možicu. Ko je po letu dni želel končati zgodbo, se je bralstvo uprlo in zahtevalo nadaljevanje. Iz začetnih 18 poglavij jih je na koncu nastalo 36.

Pa to ja ni vzgojno!
Zgodba je v času objavljanja naletela na celo vrsto kritik zaradi svoje vsebinske predrznosti. Bila je v odkritem nesoglasju s takratnimi prevladujočimi vzgojnimi načeli, zato se je moral Collodi, sicer uslužbenec šolskega ministrstva, skrivati za psevdonimom. Ostržka lahko danes v času permisivne vzgoje razumemo kot svojevrsten vzgojni manifest, so zapisali v LGL-ju.

Dramaturgijo predstave podpisuje Zala Dobovšek, avtorica songov je Saša Eržen, ki je z Omerzujem sodelovala že pri predstavi Ti loviš!. Pri gibu je sodeloval Branko Potočan, glasbo za predstavo pa je ustvaril dolgoletni Omerzujev sodelavec Mitja Vrhovnik Smrekar.

Predstava je po besedah Omerzuja zahtevna, ker vključuje dramsko-gibalni del, igro z naglavnimi maskami, marionete, namizne lutke in senčno gledališče. Režiser je pohvalil igralsko ekipo; to so Asja Kahrimanović, Miha Arh, Iztok Valič, Boštjan Sever, Nina Ivanič, Polonca Kores, Sonja Kononenko in Irena Zubalič.