V berlinskem gledališču Schaubühne, ki je pred nekaj tedni v Ljubljani gostovalo z Ibsenovim Johnom Gabrielom Borkmanom v režiji Thomasa Ostermeierja, vsakoletni repertoar začrtajo kot odziv, tudi kot komentar trenutne družbenopolitičnega položaja. No, omenjeni Ostermeier, ki velja za enega največjih evropskih režiserjev srednje generacije, je tudi umetniški vodja Schaubühneja, programsko strategijo pa opisuje tako: "Niti v mislih si ne morem predstavljati, da bi ravnal drugače. Predvsem zato, ker se sam zelo zanimam za politiko in družbo nasploh, pa tudi zato ker menim, da so ljudje zelo opredeljeni s svojim družbenim okoljem."

Ko gre za politiko ter za tematizacijo psiholoških deviacij in njim nasprotnih kreposti trdnega značaja kot predpostavk političnih intrig, je ključna referenca iz dramskega sveta seveda Shakespeare. Ta v zadnjih letih vedno bolj zaposluje Ostermeierja, ki meni, da mora vsaka generacija napisati svojega Shakespearja. To je kot režiser ene največjih premier aktualne sezone na berlinski gledališki sceni storil tudi sam. Vnovič. Po odmevnem Hamletu iz sezone 2008/2009 (ki je še vedno na sporedu) je na oder postavil Othella. Manjka torej le še Kralj Lear in Ostermeier bo 'osvojil' trio po sodbah več literarnih zgodovinarjev ključnih Shakesperjevih tragedij; čeprav bi sicer čisto upravičeno mednje uvrstili še Macbetha.

Temačnost, ko pričakuješ čarovnice iz Macbetha
Dvojnost dobrega in zla je Ostermeier zelo plakativno nakazal z organizacijo odra, katero določa bazen z vodo. Črta med vodo, v kateri v najbolj dramatičnih trenutkih stojijo vsi igralci, in kopnim je tudi črta, ki se zaradi dvigovanja in spuščanja gladine v bazenu spreminja in tako nakazuje tanko in zelo hitro spremenljivo mejo med razumnostjo, treznostjo in zaupljivostjo na eni ter norostjo, pobebavljenostjo zaradi ljubosumja, paranoičnostjo na drugi strani. Ostermeier najbolj suvereno obvladuje prav sporočilno najbolj odločilne prizore. Tako gledalca že na začetku zapelje in potegne na svojo stran z izredno dramatično in panoptično stilizacijo trenutka usodne prve združitve Othella (Sebastian Nakajew) in Desdemone (Eva Meckbach). V skoraj povsem zatemnjenem prostoru Ostermeier ustvari ritualno konstitucijo dogajanja, ko Desdemona pred skupnim 'potopom' v posteljo Othella premaže z nečim, katranu podobnim, in tako hkrati nakaže negov mavrski izvor in njegovo črno prihodnjo usodo. Čez dogajanje švigajo bele strele in bleščeči 'sneg' (mislim na tisto, kar so na televiziji predvajali, ko ni bilo programa), obraza igralcev pa sta reproducirana na velikem platnu v ozadju. Zaradi poudarjene mračne ritualnosti v vzdušju vse skupaj veliko bolj kot na Othella spominja na uvodne vrstice Macbetha s slavno slutnjo poznejše groze v besedah ene izmed treh čarovnic: »When shall we three meet again? In thunder, lighting, or in rain? (Kdaj se bomo spet srečale? V gromu, blisku ali v dežju?)«

Nasprotje temu je začetek razpleta z dvoigro zlobnega in spletkarskega Jaga (Stefan Stern) in Cassia (Tilman Strauß), ponovno v somraku in v dvojnem planu prikazani uvod v končno klanje. Če me je skoraj kakšne štiri petine predstave nenehno vleklo v dvom o Nakajewu kot Othellu, saj je bil videti vse preveč zadržan, preveč nenavzoč in preveč nekako zakrčen v poskusu, biti galanten v navzočnosti Desdemone, pa se je na koncu izkazalo, da je prav to bila ključna predpriprava gledalca na končni izbruh. Če bi namreč Nakajew kot odličen vojaški strateg, specialist za obrambo, in kot sveže poročeni mladi mož nastopal preveč strastno oziroma s prevelikim 'zamahom', končna inscenacija ne bi bila tako prepričljiva. V Schaubühneju lahko namreč vidimo izvrsten nekajminutni prehod od povsem podivjanega in živalskega maščevalca prek histerika do upodobitve popolnoma strtega moža, ki dvomi ne le o možnosti nadaljevanja življenja tukaj, ampak tudi o nadaljevanju življenja onstran; ki je torej padel v Nič.

Kako se znebiti misli na Tima McInnernyja? Ne gre.
Stefan Stern kot Jago se ni zdel preveč posrečen, vendar pa je ta sodba lahko le posledica mojega osebnega predsodka. Potem ko sem v vlogi Jaga v Globe Theatru videla sijajnega Tima McInnernyja (med drugim je igral v vseh sezonah Črnega gada), bom verjetno vse naslednje Jage vedno primerjala le z njim. Zato pa je ponovno prepričal Tilman Strauß kot galantni Cassio, čigar dojemalni horizont določajo predvsem zabave, bleščave uniforme vojaških pomembnežev in družbeni ugled. Strauß sicer ta čas navdušuje tudi v eni najbolj nenavadnih, vendar pa do konca konsekventno izpeljani uprizoritvi Antigone. Produkcija režiserke Friderike Heller namreč Antigono predstavi kot igro, v kateri morajo sodelovati člani terapevtske skupine, ki se učijo življenja v skupnosti in ki se morajo znebiti bremena samodestruktivnih nagnjenj. Šele nekje na tretjini trajanja se igra osamosvoji, Strauß in Christoph Gawenda pa samozavestno odigrata vsak po več likov iz te znamenite Sofoklejeve klasike.

Najboljši in najslabši Ostermeier
Če se torej vrnemo k Othellu. Lahko rečemo, da je pred nami najboljši Ostermeier, ki dejansko zna klasično besedilo aktualizirati tako v dramaturgiji jezika kot v inscenaciji, pri kateri se izkaže za enega največjih mojstrov utemeljene vključitve videa v gledališče. Vendar pa je v srednjem delu pred nami tudi najslabši Ostermeier, ki v močni eliptičnosti dialoga ter v pretirani metaforiki že prej omenjene psihadelije zapade skoraj v cirkusantstvo. Vendar bi Ostermeier tudi to zagovarjal. Njegova teza je namreč, da Shapespearju in njegovemu duhu sledimo le, če njegove drame vedno znova posodobljamo. Saj, kaj drugega kot posodobljene zgodbe so bile pa drame izpod Shakespearjevega peresa? Vse so bile napisane po predlogah, tudi Othello, ki je leta 1603 na odru 'pristal' kot priredba zgodbe Mavrski kapitan italijanskega avtorja Cinthia. Torej, vsakemu njegov Shakespeare, bi lahko rekli.

Polona Balantič