Eno izmed temeljnih del francoskega eksistencializma so premierno uprizorili v Prešernovem gledališču Kranj. Jean-Paul Sartre, Nobelov nagrajenec, ki pa je nagrado leta 1964 zavrnil, se v drami, tokrat v prevodu Drage Ahačič, loteva zapletenih medčloveških odnosov in odgovornosti za lastna dejanja, kar je tudi eno osrednjih avtorjevih vprašanj.

Zaprti v lastnem peklu
V drami nastopajo štiri osebe: Garcin, Ines, Estelle in sobar. Prvi trije se po smrti znajdejo v sobi, iz katere, kot kmalu ugotovijo, ne morejo oditi, vanjo pa tudi nihče več ne bo prišel; znajdejo se v svojem peklu. Vsem trem je skupna neizbrisna krivda. Ker so v življenju drugim prizadejali veliko bolečine in trpljenja ter jim uprizorili pekel na zemlji, jih zdaj čaka kazen v obliki peklenskih medsebojnih odnosov. Zaklenjena soba, v kateri so pristali, postane zanje "učna ura" v območju večnosti, ki so jo prisiljeni ponavljati v neskončnih variacijah.

Četrta oseba, sobar, pa je pravzaprav zelo skrivnostna. O njem ne izvemo tako rekoč nič, le to, da je po vsej verjetnosti upravnik sobe z zaklenjenimi vrati.

Tako kot v Velikem bratu
Mare Bulc drame ni razumel le po njenem eksistencialističnem izročilu, torej odgovornosti za lastna dejanja, neizbirnost krivde, nezmožnost pobega pred samim seboj, ampak jo je vzporedil z aktualnim TV-šovom Veliki brat. Iz današnje perspektive je v drami zlahka mogoče prepoznati situacijo v Velikem bratu, pri čemer gledališko občinstvo stopi na mesto televizijskih gledalcev. Sobar lahko v tem kontekstu deluje kot voditelj spektakla, tj. kot povezovalni člen med publiko in zaklenjenimi v sobi. Kot gledalce nas zdaj seveda zanima, zakaj so se znašli v peklu in kateri so njihovi naglavni grehi.

Nov pogled na Sartra
Jean-Paul Sartre (1905–1980), filozof, dramatik, romanopisec, esejist, scenarist, literarni kritik in Nobelov nagrajenec leta 1964, ki pa je Nobelovo nagrado za literaturo zavrnil, velja za enega največjih predstavnikov eksistencializma, in skrajni čas je že, da njegov pogled na svet znova osvetlimo s perspektive današnjega časa. Brez dvoma so prav Zaprta vrata v avtorjevem obsežnem in raznovrstnem literarnem opusu eno njegovih najvidnejših dramskih del, tematika zapletenih medčloveških odnosov in odgovornosti za lastna dejanja pa, ne glede na kontekst eksistencialistične filozofije, ostaja še vedno aktualna.

Glavne vloge v Zaprtih vratih igrajo Peter Musevski, Matjaž Višnar, Vesna Jevnikar in Vesna Slapar, dramaturg predstave je Gregor Bulc, scenograf Damir Leventić, kostumografka Mateja Benedetti, avtor glasbe Boštjan Narat, lektorica Maja Cerar, avtor videa pa Nejc Saje.