Leta 1985 je politično dramo Draga Jančarja v ljubljanski Drami uprizoril Zvone Šedlbauer, dva dni pozneje pa jo je na oder mariborske drame postavil Peter Večko. Drago Jančar je še pred krstno izvedbo igre zanjo prejel Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Dramsko besedilo in uprizoritvi sta v takratni družbi sprožili številne kritiške sodbe in družbenokritična razmišljanja.
Veliki briljantni valček v režiji Diega de Bree je nastal v koprodukciji SNG Drame Ljubljana, Drame SNG Maribor in Zavoda Maribor 2012 - Evropske prestolnice kulture. V predstavi igrajo člani obeh največjih slovenskih igralskih ansamblov: Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Vlado Novak, Gregor Baković, Kristijan Ostanek, Alojz Svete, Matija Stipanič, Tadej Toš, Matevž Biber, Vojko Zidar, Ivica Knez, Viktor Meglič, Eva Kraš, Bojan Marošević in študent AGRFT-ja Matija Rupel.
Peklenski stroj, ki posameznika preoblikuje v brezoblično tvorbo
Režiser Diego de Brea je novo uprizoritev Velikega briljantnega valčka opisal kot neke vrste peklenski stroj, ki štiriindvajset ur na dan neusmiljeno preoblikuje človeka v brezoblično, brezosebno meseno tvorbo - brez vsebine, lastnih vrednot, etike in morale. "Najbolj intrigantna je sama tema, ki jo razumem kot perfiden sistem, ki pri uničevanju individuuma ne izbira sredstev." Čeprav je bil tekst napisan v zelo specifičnem času, de Brea meni, da je univerzalen, saj noben represivni sistem ne izbira sredstev, ampak vedno išče grožnjo v vsakem posamezniku.
Brez vdaje sistemu
"Še posebej v teh časih ne smemo pozabiti, da mora biti eno naših najpomembnejših življenjskih načel prizadevanje, da se vedno uspemo 'dvigniti na obe nogi' in iti naprej. Tako nas nobena oblika amputacije ne more ustaviti in noben sistem nadvladati," je dodal o vprašanju aktualnosti igralec Vladimir Vlaškalić, ki nastopi v vlogi zgodovinarja Simona Vebra.
Tesnoba v 80. letih in danes
"Dramo sem pisal v 80. letih, ki so bila čas nekega vrenja, čas, ko je šel stari svet h koncu in je prihajal novi svet, čeprav še nihče ni vedel, kakšen. Tudi danes je podobno," je povedal Drago Jančar. Kot je zapisal v gledališkem listu, danes res živimo v drugačnem času, a negotovost in nejasna prihodnost tega sta v nas znova naselili tesnobo, čeprav je nekoliko drugačna. Ta tesnoba je kriza in v njej se ljudje sprašujejo, kako bomo jutri še živeli. V igri se umetnost pojavi kot mogoča pot za premagovanje naše skupne tesnobe; ta pot seže neposredno skozi tesnobo, strah in pogum, strasti in poskuse upora, žalost in humor. Če ne drugega, vsaj ne smemo opustiti upanja, da je to mogoče.
Tesnobno vzdušje pred 30 leti v drugem režimu ni bilo nič manjše, kot je danes, je poudaril tudi Vlaškalić. Tudi sodobni človek se pogosto počuti "amputiran in frustriran zaradi različnih potlačevanj".
Režiser Diego de Brea je pojasnil, da Velikega briljantnega valčka ni nikoli bral kot politično besedilo. "Nisem videl nobene manifestativnosti v njem, ampak sem se ukvarjal predvsem s tem, kaj pomeni voditi tak sistem pod pritiskom, ko dobiš pozicijo, a si marioneta znotraj tega sistema oziroma lutka v rokah neke oblasti," je povedal pred mariborsko premiero.
Redka izkušnja sodelovanja obeh največjih gledaliških hiš
V. d. ravnatelja ljubljanske Drame Peter Sotošek Štular in umetniški vodja Eduard Miler sta sodelovanje obeh gledališč opisala kot izjemno pozitivno izkušnjo. Sodelovanje je s skupnim delom in združenimi sredstvi ter ob podpori EPK-ja ponudilo možnost za "impresivno, kakovostno in razkošno gledališko uprizoritev ene najpomembnejših slovenskih dram". Skupna produkcija je povezala gledališči, ki prej, razen izjemoma, nista sodelovali. V prihodnji sezoni pa ponovno pripravljajo skupno koprodukcijo.
Tudi Vlaškalić se je strinjal, da je izmenjava članov igralskih ansamblov ustvarila edinstveno ustvarjalno klimo in novih potencialov, ki se lahko rodijo le ob takšnem umetniškem prepletu ljudi, idej in besedila.
Sceno je oblikoval Hans Georg Schäfer, kostumografija je delo Lea Kulaša, režiser je izbral tudi glasbo in v sodelovanju z Schäferjem oblikoval svetlobo, masko je oblikovala Mirjana Djordjević. Lektorica uprizoritve je bila Metka Damjan, svetovalka za poljski jezik Majda Wozniak. Ob tej priložnosti je izšel tudi koprodukcijski gledališki list z objavljenim besedilom drame, s člankom Draga Jančarja o njeni aktualnosti, z zbranimi odmevi na prvi uprizoritvi leta 1985 in s fotografijami z vaj.