V eksotične kraje Mehike, kjer verjamejo, da umrli nikoli zares ne zapustijo tega sveta, nas je v ljubljanskem Cankarjevem domu prvič popeljalo društvo Familija z "okostnjaško opero" Atrakcija Polifemo po motivih pravljice Morska zvezdica mehiške pisateljice Laure Esquivel, ki je zaslovela z romanom Kot voda za čokolado.

Ljubezen in narava, prepleteni svetovi in nenavadna bitja
Mercedes po smrti dedka dona Pepeja postane lastnica cirkusa, v katerem že vse življenje živi in dela Facundo, vnuk ob istem času umrlega dona Paca, ki podeduje škatlo za klobuke s skrivnostno vsebino. V nenavadnem okolju cirkusa v džungli se prepletajo različni svetovi: megalomansko mesto, narava, mitološka bitja in svet mrtvih. V življenje v cirkusu poseže nori znanstvenik Castro, sovražnik vseh živih bitij, ki za svoje zlobne namene izkorišča tudi svojega sina, pritlikavca Franca. Castro hlepi po slavi in priznanju, zato iz cirkusa ugrabi sirenski par. Pri reševanju mitoloških bitij Mercedes in Facundu ob strani stojijo Facundova dvoglava mama in oba mrtva dedka. "Atrakcija Polifemo je zgodba o ljubezni in naravi, o prepletenih svetovih in nenavadnih bitjih, ki dobro vedo, da pravo prijateljstvo premaga vse ovire in ne pozna nobenih meja," so zapisali ustvarjalci predstave.

Vroči mehiški ritmi v živo
Igrani prizori se v predstavi prepletajo s songi z živo glasbeno spremljavo tradicionalne mehiške zasedbe – trio gitaron, violina in trobenta, poleg tega pa še harmonika, flavta, pojoča žaga in melodika. Skozi dogodke nas s petimi pripovedmi vodita don Pepe (Boštjan Gombač) in njegova druščina: dedek don Paco (Nino de Gleria) in Dvoglava mama (Jelena Ždrale), v predstavi pa se pojavijo tudi Ajda Toman v vlogah Mercedes in ženske ptiča, v vlogah Facunda, žalostnega klovna in doktorja Castra Gregor Gruden in v vlogah Franca in kiklopa Rok Matek. Etno- in karnevalski ritmi Mehike dodobra ogrejejo ozračje v dvorani, na voljo je tudi zgoščenka z glasbo iz predstave.

Besedilo sta po Morski zvezdici Esquivelove napisali Ivana Djilas in Tatjana Doma, prva je "okostnjaško opero" tudi režirala, druga pa je poskrbela za dramaturgijo in prevod iz španskega jezika. Besedilo je lektorirala Kim Komjanec. Scenografija in oblikovanje luči sta delo Petre Veber, kostumi in maska pa Jelene Proković s pomočjo Barbare Franjič.