Joyceova Pisma Nori, ki bodo uprizorjena drevi, je na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavila Damjana Černe, v bratsko ljubezen sta skozi korespondenco Vincenta van Gogha pokukala Ivan Peternelj in Robert Prebil v Pismih Théu, Grumova Pisma Joži pa bo oživil Ivan Rupnik.
Zakaj ljudi zanima intimnost drugega?
Intimnost, ki zaznamuje pisma, je še posebej spremljala pisma Jamesa Joycea, ki jih je pisal Nori, predvsem vprašanje, ali naj bo ta intima dostopna javnosti. Že sam James Joyce je pisal Nori, naj pisem ne pokaže nikomur, kar je bil tudi jasen znak za Joyceovega vnuka Stephena, ki se je dolga leta trudil, da pisma ne bi prišla v javnost. Tudi Samuel Beckett je večkrat javno nasprotoval objavi te korespondence. Kot je pisala Irena Štaudohar, so tako vsako objavo pisem Nori spremljali številni razmisleki, ali naj pisma ostanejo intimna, ali so lahko javno objavljena. Tudi Nora sama je nekaj teh pisem še pred objavo uničila. Pisma je na koncu hranil brat Stanislaus, ki jih je začel zbirati že zelo zgodaj, saj je verjel, da Joyce ni navaden smrtnik.
Prav ta mejnost, nenehno spraševanje, ali je javnost do pisem upravičena ali ne, privlači Damjano Černe, ki se v uprizoritvi sprašuje tudi: "Kdo piše pisma? Osamljeni ljudje? […] Ali se v pismu pogovarjaš s seboj?" Skozi ta vprašanja pa skuša čutiti Noro in njena občutja ob teh pismih, njen odnos do Joycea, intimnosti, življenja ter ne nazadnje tako spregovori o naših vprašanjih in občutjih - o intimnosti, odnosih, resničnosti in domišljiji.
Bratska ljubezen, ki razkriva mit velikega genija
Veliki umetniški mojstri od nekdaj vzbujajo veliko zanimanja, skrivnostna avreola pa še vedno obdaja tudi Vincent van Gogha, tako da verjetno nikoli ne bomo vedeli, kaj je bilo res in kaj le govorice, ki so se sprevrgle v mit. Pridigarjev sin je sprva krenil po očetovi poti, a se je tako močno poistovetil z revnimi v rudarski skupnosti, kamor so ga poslali, da za Cerkev ni bil več sprejemljiv. Ko mu je ljubljeno dekle strlo srce, se je zapletel v razmerje z nosečo prostitutko in nato pod hudim pritiskom družine zvezo razdrl. Je bil van Gogh res duševno bolan, mu je Gaugin res z mečem odsekal ušesno mečico, se je slikar res ubil ali je bil le žrtev dveh objestnih najstnikov? Genij, ki je vse življenje živel od bratove podpore; severnjak, ki ga je preobrazil stik z južnjaškim soncem …
Pisma tako pričajo tudi o tem, čemu med vsemi govoricami in legendami o velikih osebnostih lahko verjamemo. O van Goghu največ vemo iz njegovih pisem domačim, prijateljem, slikarskim kolegom, večino pisem pa je van Gogh pisal mlajšemu bratu Théu, trgovcu z umetninami, Vincentov zaupnik, podpornik in bližnji prijatelj.
Ivana Peternelja in Roberta Prebila je v njunih pismih pritegnila predvsem neposrednost Vincentove intimne pisave ter kompleksna in občutljiva osebnost, ki se razkriva za njimi. Njegovo duševnost bosta skušala osvetliti z dveh plati: eden izmed njiju se bo osredotočil na njegova notranja stanja, boje z boleznijo in doživljanje samega sebe, drugi pa na njegov odnos do zunanjega sveta.
Preplet realnosti in domišljije, drame in pisem
Grumova pisma njegovi ljubici Joži Debelak so z vso bolestno in sublimno erotiko vzporedna Dogodku v mestu Gogi, predvsem pa neločljivo povezana z njegovo dramatiko kot drugo realnostjo, kot je v enem pismu zapisal Grum: "Mesec in devet dni vam nisem pisal, ker mesec in devet dni pišem dramo. In vse so sama pisma. Sama pisma vam. Ko vam bom dramo pravil, boste videli, kako vas imam rad."
Grumova pisma svoji muzi in ljubezni so včasih povsem fikcijska, drugič polna doživetih čustev, muk ljubosumja in erotične obsedenosti, kar se verjetno nanaša na realnost, a je v opisu popolnoma subjektivno in zato še bolj fikcionalno, je zapisal Lado Kralj v spremni besedi izdanih pisem s pomenljivim naslovom Ob prebiranju pisem, ki niso namenjena nam. Prav ta tanka meja med resničnim in izmišljenim pa predstavlja še dodaten čar za njihovo ugledališčenje, za katerega je poskrbel Ivan Rupnik.