Domingo se je že pri osmih letih z družino preselil v Mehiko. Z mehiških odrov ga je pot vodila najprej v ZDA, kjer je nastopal v glavnih tenorskih vlogah, in šele nato v največje evropske operne hiše. Foto: EPA
Domingo se je že pri osmih letih z družino preselil v Mehiko. Z mehiških odrov ga je pot vodila najprej v ZDA, kjer je nastopal v glavnih tenorskih vlogah, in šele nato v največje evropske operne hiše. Foto: EPA

Domingo se je operi v Los Angelesu priključil po nastopu v inavguracijski produkciji Othella leta 1986. Od leta 2000 je bil umetniški in od leta 2003 še glavni direktor. "Kot umetnik, ki je sodeloval pri delu in razvoju Opere LA od najzgodnejših dni, na svoj položaj gledam kot na umetniški izziv in navdih. Ponosen sem, da to hišo lahko imenujem svoj dom," je dejal Domingo. V njegovi novi pogodbi je klavzula, da se bo sodelovanje po tem roku samodejno podaljšalo, če se bosta s tem strinjali obe strani.

Morda najprepoznavnejše ime v opernem svetu
Za Domingom, ki bo januarja praznoval okroglih 70 let, je bogata pevska kariera na svetovnih opernih odrih. Širšemu občinstvu pa je - ob Lucianu Pavarottiju in Joseju Carrerasu, ki bo 7. oktobra nastopil v Ljubljani - še posebej znan kot eden od "treh tenorjev", ki so nastopali na koncertih v 90. letih in v začetku tega stoletja. Treba je povedati, da je poleg vsega tega tudi generalni direktor opere v Washingtonu - in prav zaradi tega je bil v zadnjih letih deležen kritik, češ da je svojo pozornost preveč razdrobil na vse strani.

Domingo je v preteklosti že namigoval, da se bo morda v kratkem upokojil, a za zdaj si še vedno vsako leto urnik natrpa do konca. V začetku letošnjega leta si je bil kljub vsemu prisiljen vzeti odmor, saj so mu morali odstraniti manjši rakast tumor.

Treba je (bilo) zategovati pasove
Losangeleška opera ta teden svojo 25. sezono začenja s svetovno premiero Poštarja (Il Postino) Daniela Catana, ki je nastal po predlogi istoimenske filmske uspešnice iz leta 1994. Domingo bo na "svoj" oder stopil v španski produkciji o življenju pesnika Pabla Nerude v izgnanstvu in v novi postavitvi Mozartove Figarove svatbe. Recesija je seveda udarila tudi po žepu operne institucije, tako kar se tiče donacij kot prodaje kart, dodatna obremenitev je bila 31 milijonov dolarjev vredna produkcija Wagnerjevega Prstana.