Znano je, da je Anton Pavlovič Čehov vse do svojega sedemindvajsetega, osemindvajsetega leta pisal vesele šaljive zgodbe, kjer ni bilo zaslediti niti kančka poznejše otopelosti junakov in njihove brezizhodnosti. Ni pa znano, kaj se je mlademu piscu v tem času pripetilo, da je nenadoma zapadel v mrakobnost in trpkost, ki jo nadvse jasno izraža tudi njegova 'uradna prva' drama Ivanov. A kot se je izkazalo pri pretresu dramatikove zapuščine, Ivanov (zgodba o nesrečnem mladeniču, ki se na koncu, namesto da bi se poročil, ustreli) ni prva drama Čehova, temveč na to mesto stopa šele leta 1923 izdana drama, ki so jo naslovili kar Drama brez naslova. Kdaj je napisal to dramo, ni natančno znano; domneve pa govorijo v prid temu, da je bila spisana v času njegovega študija medicine, čeprav je mogoče celo, da jo je napisal kot 18-letnik.

Vzporednice z današnjo družbo
Omenjeno dramo - v originalu obsega kar 160 tiskanih strani oziroma osem ur odrskega dogajanja - navadno uprizarjajo v obliki različnih avtorskih priredb, največkrat poimenovanih po glavnem liku Platonovu. Tako so jo poimenovali tudi v ljubljanski Drami, kjer je svojo premiero doživela v soboto na velikem odru. Drama vzbuja največje zanimanje predvsem zato, ker gre za nekakšnega 'Čehova pred Čehovim', pri čemer pa je treba povedati, da je avtor sam delo odrinil na stran, in da za časa njegovega življenja nikdar ni prišla pred oči javnosti (v nikakršni obliki). To pa ima tudi svojo boljšo plat; nikdar tudi ni prišla pod prste cenzorjev.

Tokratne uprizoritve se je lotil Vito Taufer, ki ga je zanimala predvsem duhovna dediščina mladega Čehova, ob tem pa tudi čas v katerem je drama nastajala. Ta po Tauferjevem prepričanju s svojim vratolomnim družbenim preobratom sovpada z današnjim časom izpraznjenih idealov. Konec 19. stoletja je tako zaradi konca starega vrednostnega sistema in neobstoja novega neke vrste "vakuum".

Več melodramatičnih potez kot sicer
Navadno za dela tega ruskega dramatika velja, da ukinja glavnega junaka oziroma na njegovo mesto postavlja kar 'življenje samo' (to je sicer že do konca izpraznjeno in le bleda senca pravega življenja, ki naj bi potekalo v Moskvi), dramske osebe pa so ujetniki tega življenja. Vse to se kaže v odsotnosti dogajanja, vse je le v podrobno niansiranem razpoloženju, kar pa ne velja za Platonova, ki v svojem sržu skriva kar nekaj melodramatičnih potez.

Lahkoživost, ki skriva odsotnost smisla
Glavni junak, igra ga Marko Mandić, učitelj Platonov, ki je po lastnih besedah srečno poročen, se nekega poletja zaplete v kar nekaj sočasnih ljubezenskih razmerij: z mlado vdovo po generalu Vojnicevu, z lastnico propadajočega posestva ter z ženo njenega sina; iz nekakšne obupane objestnosti pa izziva in osvaja tudi druga dekleta, kar se konča s streljanjem. Vendar gre bolj kot za donhuanski za hamletovski motiv nezmožnosti odločitve in dejanja odrešitve iz sveta, ki mu vladajo pritlehni pridobitniški interesi in na videz lahkoživa brezskrbnost, v resnici pa izgubljenost ter odsotnost vsakršnega smisla in namena.

Besedilo Platonov je prvič v celoti prevedeno v slovenščino. Po besedah prevajalca Boruta Kraševca tekst ne vsebuje nepremagljivih jezikovnih ovir; gre za jezik ruskega plemstva 19. stoletja, ki je večinoma predvidljiv, z nekaj južnoruskimi dialektizmi. Kraševec se je delo trudil prevesti v nevtralen knjižni jezik, ki bi bil čim bolj živ in ne "papirnat". Poleg Manidča igrajo še Nataša Barbara Gračner, Ivo Ban, Saša Tabaković, Polona Juh, Aleš Valič k. g., Uroš Fürst, Valter Dragan, Saša Mihelčič, Andrej Nahtigal, Bojan Emeršič, Tom Ban k. g., Jurij Zrnec, Maša Derganc, Tina Vrbnjak, Andrej Zalesjak in Vito Weis. Za kostumografijo je poskrbela Nina Jagodic, za dramaturgijo Darja Dominkuš, za scenografijo pa Žiga Kariž.