Gasilec bi gasil, a v Ionescovih malomeščanih ni niti žerjavice, kaj šele ognja ... Foto: SNG Nova Gorica
Gasilec bi gasil, a v Ionescovih malomeščanih ni niti žerjavice, kaj šele ognja ... Foto: SNG Nova Gorica

Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pome- na čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdorkoli, karkoli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.

Eugene Ionesco, Notes et contre-notes, 1962
Plešasta pevka
'Besedilo Plešaste pevke, ali bolje, mojega učbenika angleške (ali pa ruske, ali portugalske, zaradi mene) konverzacije, mi je tako razkrilo skrivnost 'govoriti in ne povedati ničesar' zato, ker ni kaj osebnega povedati, odsotnost notranjega življenja, mehanično brezdušnost vsakdanje rutine: človeka, ki je popolnoma potopljen v svoj socialni kontekst in nerazločljiv od njega.' (Ionesco) Foto: SNG Nova Gorica

"Ugotovil sem, da se ne učim angleščine, temveč vrsto presenetljivih resnic: da ima teden sedem dni, na primer (kar sem po naključju že vedel); ali da je pod spodaj, medtem ko je strop zgoraj - še en pojav, ki sem se ga sicer morda v temelju že zavedal, o katerem pa nisem še nikdar resno premišljeval ali pa sem celo kar pozabil nanj, zdaj pa se mi je nenadoma pokazal kot slepeče razodetje: osupljivo, in vendar nedvomno resnično," je o svojem srečanju z angleščino (in navdihu za Plešasto pevko) zapisal romunski dramatik. Po trinajstih letih se je slovita drama absurda vrnila na novogoriške odrske deske.

Plešasta pevka je za Ionesca vizija nekakšnega univerzalnega malomeščanstva, pri čemer je "malomeščan" utelešenje vsega banalnega, slogana, konformizma, najbolj ga izdaja prav avtomatizem njegove govorice.

Delirij so črtali
Predstava Plešasta pevka je pred leti nastala v "duetu" z manj znano enodejanko istega avtorja, Delirij v dvoje, vendar pa je gledališče v soglasju z režiserjem Vitom Tauferjem kmalu ugotovilo, da lahko Ionescovo dramo promovira kot samostojno predstavo. To se je izkazalo za nadvse uspešno potezo, o čemer priča že 162. ponovitev, ki se je zgodila v Novi Gorici.

Tako so v eni izmed najodmevnejših predstav SNG Nova Gorica po trinajstih sezonah igranja nastopili Janez Starina, Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Stane Leban in Peter Musevski. Predstava je bila namreč v prevodu Srečka Fišerja premierno uprizorjena 20. aprila leta 1995. Ob že omenjenih so jo sooblikovali dramaturginja Marinka Poštrak, scenograf Aljoša Kolenc, kostumograf in oblikovalec maske Alan Hranitelj ter oblikovalec luči Samo Oblokar.

Svetovna festivalska turneja
Vse od premiere je novogoriško gledališče s to igro obiskalo številne domače in tuje odre ter festivale. Med pomembnejšimi novogoriški gledališčniki izpostavljajo gostovanja v Pragi, Novem Yičinu in Brnu (Češka), na Reki, Zagrebu in Pulju (Hrvaška), Bautzenu (Nemčija), na Heraklejskih večerih na Ohridu in v Bitoli (Makedonija), v Tuzli in na festivalu Sarajevska zima v Sarajevu (BiH), v Parizu (Francija), Beogradu (Srbija). Ob tem so nastopali še na festivalih v Južni Ameriki, kjer so bili v Čilu razglašeni za najboljšo predstavo festivala, ter pri zamejcih v Avstriji in Italiji.

Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pome- na čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdorkoli, karkoli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.

Eugene Ionesco, Notes et contre-notes, 1962