Cankarjev dom je gostil zgoraj omenjeno plesno skupino, ki se je obiskovalcem predstavila z dvema koreografijama Shena Weija, znanega tudi po tem, da je soustvaril uvod v olimpijske igre v Pekingu leta 2008. Gre za predstavi Skica (Map) in Zgibanje (Folding), v kateri je nastopil sam koreograf, kar je - kot so zapisali v Cankarjevem domu - redkost. To pravzaprav pomeni, da je Shenov nastop v Gallusovi dvorani prava plesna dragocenost in poseben poklon, ki ga običajno ne doživijo niti odri znamenitih svetovnih plesnih prizorišč.

In kot pravijo organizatorji, Shen sprva sploh ni nameraval priti v Ljubljano, a se je v želji, da obišče svojega prijatelja, prejšnji teden odločil, da pripotuje s plesnim ansamblom. Sledila je prva odrska vaja, ki ga je prepričala, da tudi sam stopi na deske. Shenove predstave, tako figurativne kot abstraktne, natančno izvedbo združujejo z močnimi scenskimi elementi in ustvarjajo svet čarobne domišljije v gibanju.

Od vrtinca do poetike
S Skico je koreograf želel ustvariti abstrakten ples neobdelanih in čistih gibov; razvil je tehnike, ki raziskujejo koncepte vrtenja, zibanja, notranje izločenosti, kroženja, individualnega giba v okviru skupine. V okviru sedmih točk razgrne vsak posamezni gibalni koncept: najprej njegov ključni element, zatem skico ali zemljevid samega giba. Vsaka našteta tehnika je ključ, po katerem se izriše zemljevid gibanja, pot, ki jo uberejo posamezni plesalci. Zadnji del je kolaž ključev, ki vedno bolj povečuje zagon, hitrost in silovitost ter na koncu izriše celotno zgradbo zemljevida. Predstava je razdeljena na pet delov, pet skic s simetričnim vzorcem, usklajenih z glasbeno podlago, ki zarisuje stopnjevalno postavitev ABCBA. Gibi iz Skice vrtenja v prvem delu se kot vihravo in razširjeno zasnovana vrtinčasta energija ponovijo v petem delu. Avtor modularno zgrajene spremljave z naslovom Puščavska glasba (Desert Music) je pionir glasbenega minimalizma, ameriški skladatelj Steve Reich.

Drugi del nocojšnje predstave Zgibanje pa je Shen Wei ustvaril za sodobno plesno skupino iz Guangdonga leta 2000, v obdobju, ko se je veliko ukvarjal s pojavnostjo zgibanja: papirja, tkanine, človeškega telesa. Odkar je leta 1995 zapustil Kitajsko, je bilo to njegovo prvo delo za skupino Guangdonga. Tradicionalne tibetanske molitve budistov mahakala je v predstavi spojil z električnimi melodijami Johna Tavenerja, v ozadje pa je postavil velik zastor, ki ustvarja nadrealistično ozračje. Platno je ročno poslikana različica kitajskega akvarela iz 18. stoletja avtorja Ba Da San Rena.

Koreograf, ki misli na vse
Koreograf, režiser, plesalec, slikar in oblikovalec Shen Wei se je uveljavil z izvirno vizijo medkulturnega in multimedijskega gibalnega gledališča. Kot sin umetnikov kitajske opere se je že pri devetih letih lotil študija te zvrsti. Pozneje je postal član državnega opernega ansambla province Hunan in tam pet let deloval kot glavni pevec. Leta 1991 je bil eden od ustanoviteljev sodobne plesne skupine Guangdonga, prvega tovrstnega sestava na Kitajskem. Leta 1995 se je preselil v New York, kjer je na prelomu tisočletja ustanovil skupino Shen Wei Dance Arts, s katero je do sedaj ustvaril deset novih del. Za vsako plesno ali operno delo skupine Shen Wei zasnuje tudi scenografijo, masko in kostumografijo.