Gre za plesno predstavo, razplasteno z značilnim sonoričnim 'surround' zvokom, v kateri se prepletajo osebne izkušnje umetnika v soočenju s filozofijo sodobnega življenja.
Profesorica režije zvoka je prvi tovrstni projekt predstavila leta 2006, po Sonorii pa so sledile predstave Soniferus in zvočni sij (2007), Ptih! (2009), Sence.Misli.Risbe.Takt (2009) in Sci-fi (2010).

Ko zvok postane živ in gibčen
Hanna Preuss predstavlja pot umetnika od renesančnega razumskega človeka do postatomske virtualne breztelesnosti, ob tem pa sonorično posega v prostor in s tem stimulira gledalca, da dramatični okvir napolni z osebno zgodovino. V središču predstave Pobeg Vitruviana je moško telo v podobi španskega plesalca Jordija Casanovasa, ki raziskuje interakcije z gostoto in delovanjem sonoričnega prostora, v katerem je zvok živ in gibčen. Plesalec se mora gibati skoti goste zvočne pokrajine in skozi soobstoječe emotivne pokrajine prisotnih gledalcev.
Preussovo že desetletja vleče k ukvarjanju z zvočno podobo, ljubezen do nje pa jo je popeljala v sam vrh oblikovanja zvoka. Je avtorica več kot 120 filmskih projektov, za katere je prejela številne nagrade.
Galaksije, v katerih se znajde gledalec
Sama pravi, da je sonorično gledališče nova avantgardna forma evropskega gledališča, ki je avtohtono nastala v Sloveniji. V gledališče prenaša "surround" filmski zvok, ki ustvarja nekakšne galaksije, v katere se umešča gledalec.

Pobeg Vitruviana je dopolnitev diptiha, njegov dolgo manjkajoči drugi del. Moški odpovednik ženske (Nataša Burger) 'Sonorie', ki je bila uprizorjena 2006, pojasnjuje Preussova. "Gre za izpovedni preplet osebnih izkušenj zrelega umetnika v soočenju z filozofijo sodobnega življenja."
Svetlobo in sceno predstave, koprodukcije ateljeja sonoričnih umetnosti in Španskih borcev, je oblikoval Jaka Šimenc, videografijo pa Luka Umek. Ponovitev bo sledila še nocoj ob 21.00 in nato v soboto ob 19.00 in 20.00.