Nocojšnja premiera, ki se bo zgodila ob 20.00, je hkrati tudi prva slovenska uprizoritev besedila, ob tem pa tudi prva uprizoritev katerega koli avtorjevega besedila v ljubljanski Drami. Režiser predstave Boris Cavzza se je svoj čas zelo navduševal na Shepardom, vse odkar pa je videl Wendersov film Pariz, Teksas, za katerega je Shepard napisal scenarij, pa je želel enega izmed njegovih tekstov tudi režirati. Cavazza je poleg Iva Bana tudi nosilec ene izmed obeh vlog.

Jutranji svit in njegova transcendenca
Dramo o spominu, prijateljstvu in ranljivosti je Shepard napisal za irskega igralca Stephena Reaja, z njo pa se približuje svetu Beckettovega absurda. Stara prijatelja, ki nekega avgustovskega večera sedita na verandi, počasi srkata burbon, globokoumno razpravljata, se spominjata svoje mladosti, vmes malo motovilita s puško in se nato spet vrneta k svojim iskrivim dialogom, čakata lunin mrk. Na pogled običajna situacija sčasoma začenja prehajati na spolzka tla vrednotenja medsebojnega zaupanja, prijateljstva in nekdanjih skupnih dogodivščin. Ob tem pa se na plan prikažejo tudi prvi znaki demence in z njo nezanesljivost spomina, pri čemer vedno bolj prazna steklenica viskija ni brez pomena. Izkaže se, da prijatelja ne veže le dolgoletna privrženost in zaupnost, temveč tudi zavist in tekmovalnost.

Srečanje se odvija v puščavski pokrajini in, kot je povedala dramaturginja predstave Eva Kraševec, na mitičnem ozadju. Shepard ga je namreč postavil na konkreten dan, tik pred popoln lunin mrk 28. avgusta 2007, torej v neko "posebno stanje, v katerem smo vsi spremenjeni". Zgodba med protagonistoma, ki jima uspe najti povezanost, prijateljstvo in morda celo zaupanje, se začne v pripeki opoldanskega sonca in se zaključi pred jutranjim svitom s pogledom v lunin mrk, kar je po besedah dramaturginje mogoče razumeti kot trenutek transcendence.

Znanec slovenskih odrov
Shepard je bolj kot po gledališkem znan po svojem filmskem ustvarjanju, predvsem po sodelovanju z režiserjem Wimom Wendersom. Za seboj ima več filmskih vlog, med drugim je zaigral v Jeklenih magnolijah in Pelikanovem sporočilu. Toda obsežen je tudi njegov dramski opus, saj obsega več kot 50 del, nekatera izmed njih so že bila uprizorjena na slovenskih gledaliških deskah.

Scenografijo predstave podpisuje Slavica Radović Nadarević, kostume je oblikovala Polonca Valentinčič, Igor Leonardi je avtor glasbe. Ta sicer ne bo džezovsko obarvana, pač pa je v njej skušal ujeti ozračje ob luni po filmskem principu podlaganja teksta. Besedilo je prevedla Tina Mahota.