Do Polone Vetrih je nemogoče biti ravnodušen, kar priznava tudi sama. Ali jo imaš rad ali pač ne. Kot pravi sama, nikoli ne pričakuje, da bo vsem všeč, saj je to nemogoče. A kot poudarja, svoje predstave pripravlja za izbrano občinstvo, ki mu je všeč. Ko sva se usedli v interni bife v drobovju naše osrednje gledališke hiše, se je zdelo, kot da sva na odru. Njena energija napolni prostor in vsak jo ogovori. Z veseljem pozdravlja kolege, ki vstopajo na odmor med vajami. "Tu se vedno dogaja."

Je brez dlake na jeziku, a ne v smislu odrezavosti, prej naivnosti. "Po naravi sem naivna, še vedno. Hvala Bogu, nič hudega." Ker je njej ljubih obrazov preveč, se na pogovor odpraviva v njeno garderdobo. Čisto na koncu hodnika v dotrajani gledališki stavbi, ki pa je prežeta z energijo številnih generacij izjemnih igralcev, se skriva njeno gledališko svetišče, ki ga deli s kolegico Polono Juh. Ko jo pobaram, da se mi zdi, da stopam v zelo intimni prostor, se zgolj lahkotno nasmeji. "Tu imamo vse, le pridi."

Pod režijskim vodstvom Ivane Djilas in tesnem sodelovanju dramaturginje Ane Duša se na oder Male drame vrača s predstavo Ne pozabite na rože. "V avtobiografski pripovedi govori Polona Vetrih, igralka, o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in lažnih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej," je o predstavi zapisala Ivana Djilas. Predstava je preplet komičnih pripovedi, v katere je vtkana marsikatera grenka izkušnja igralke, ki je še vedno zelo aktivna. "Igralec zamenja status, igralec se ne upokoji. Tega izraza pri nas ni," o tem pravi Vetrihova.

Vpogled v presek njenega 49 let trajajočega gledališkega življenja, v katere je vpletla drobce usod velikih pozabljenih igralk, kot sta Marija Nablocka in Marija Vera, si lahko ogledate v predstavi Ne pozabite na rože, premiera bo v petek ob 20. uri v Mali drami.

Kako ste prišli do ideje in koncepta predstave?
Na začetku smo z Igorjem premišljevali o različnih idejah. Najprej je bila v igri predstava o Ivani Kobilci, a se nekako ni izšlo. A sem pozneje v sodelovanju z dramaturginjo Mojco Kreft vseeno pripravila pripoved o Ivani Kobilci, ki pa je potem našla domovanje v Narodni galeriji. Mojca je zelo precizno zbrala material, sama pa sem potem napisala besedilo. Mišljeno je bilo, da bo predstava dolga 25 minut, zdaj pa je 40 minut.

Skratka, razmišljala sem, da bi bila predstava o eni igralki, in sem se spomnila na Marijo Nablocko, (roj. Marja Nikolajevna Borislavska je v Ljubljano prišla leta 1922 za svojim možem, igralcem Borisom Vladimirovičem Putjato, in že dva meseca po prihodu igrala v Drami). Šla sem v gledališki muzej, a je bilo materiala o njej izjemno malo. Režiserka Ivana Djilas, s katero sva se povezali že od začetka projekta, k sodelovanju pa je pritegnila še dramaturginjo Ano Dušo, je zato predlagala, da bi te zgodbe o igralkah nadgradili, da bi še jaz dodala svoje zgodbe. Sama nad idejo najprej nisem bila navdušena, ker pa so bili vsi okoli mene navdušeni, da kaj povem o svojem življenju, sem rekla, zakaj pa ne? Skozi zgodbe drugih ljudi bom povedala, kakšno je gledališko življenje, kaj pomeni biti igralec. Pravzaprav predstava ne govori samo o tem. Sprašuje se, kaj potem ostane za igralcem. Kot pravi stavek v predstavi: "Saj vendar nekaj morajo napisati o nas, pa še takrat je seznam vlog nepopoln." In tako tudi je. Ker igralec na žalost, ali pa na srečo, sama se tega res ne bojim, ko neha igrati, ko ni več v funkciji, po dveh, treh sezonah enostavno izgine. Sicer pa igralec lahko igra, stalno ali občasno, skoraj tako rekoč do smrti, kot je recimo Štefka Drolc ali kot to počne Ivanka Mežan.

Kar se tiče let, je poklic igralca res brez omejitev, tako navzdol kot navzgor.
Začneš lahko zelo zgodaj in končaš pozno, če ti seveda dela spomin in v glavnem igralcem dela, saj smo tako tudi strenirani. Če ti seveda tudi telo funkcionira, to je treba vaditi dnevno. Vedno je bilo zelo moteče, ko so prišli na neke funkcije ljudje, neki v.d.-ji, ki so dobili te službe, ker so bili prijatelji z ministri ali pa je bilo to vmesna postaja, preden so se lotili česa večjega. Skozi to so se dogajale velike krivice, ker so kar odslavljali ljudi. Neki v. d. umetniškega vodje recimo niti ni poznal vseh igralcev, pa je bil tu že prej večkrat kot gost in tudi samo funkcijo je potem opravljal več kot eno sezono. A je kar pozabil na ene ljudi, ko je delal zasedbe, tudi meni se je to zgodilo.

Ta predstava je v bistvu preplet vaše življenjske zgodbe in zgodb nekaterih drugih igralk (Marije Vere, Marije Nablocke), s čimer ponuja tudi izjemen vpogled v zgodovino. Predstava ponuja obilo priložnosti za smeh, a v nekaterih drobcih je bilo čutiti tudi grenak priokus.
To je grenek poklic. To je sicer poklic, ki ti tudi izjemno napolni življenje, ko premagaš to grenčino, kar se mi zdi, da sem jo, namreč ko začneš analizirati stvari, doženeš, da tako pač je in da drugače ne more biti. Včasih slišim, ko kdo pravi, kako da me je on ali ona me je omejevala. To so pač taki ljudje, kaj naj?! Ko jih zdaj opazujem, ugotavljam, da so oni bolj nesrečni, kot sem jaz. Moja vest je čista, jaz te predstave ne bi mogla narediti, če bi bila sprijena. Se mi zdi, da so vsi ljudje, ki delajo grdo drugim ljudem, bolj nesrečni kot tisti, ki so jim grdo naredili. Ker mislim, da življenje vrača. Pa ne mislim v maščevalnem smislu. To je zakon narave. Nikomur ne želim ničesar slabega, ker mi ni treba. Ker nikoli v življenju nisem šla v pisarno koga klevetat. Imela sem kdaj obdobje, ko sem bila na koga jezna, pa sem mu to tudi povedala. Da pa bi jaz hudobije delala ali intrigirala, kot so drugi o meni, mi pa ni bilo treba. Preprosto ni mi bilo potrebno. Toliko stvari se je dogajalo, da niti nisem veliko razmišljala o tem. Zdaj (op. za predstavo) sem veliko analizirala preteklost in sem šla skozi obdobje, ko sem se spraševala, kako je bilo kaj in zakaj. Seveda vem, kako in zakaj je bilo, a na koncu sem ugotovila, da v meni glede tega ni grenkobe. Šla sem čez to.

Ste zdaj tudi s svojimi takratnimi odzivi na dogajanje mirni in čutite, da ste naredili prav?
Absolutno. Kljub vsemu sem imela zelo interesantno in plodno življenje, še vedno je. Toliko stvari sem doživela in toliko judi srečala. To, kar je v predstavi, je le četrtina vsega. Vse zgodbe so 100-odstotno resnične, lahko bi jih še nadgradila.

Kako pa ste sploh izbrali to četrtino?
Ivana in Ana sta hodili k meni in poslušali moji zgodbi. Materiala je bilo za približno sedem ur, potem sta izbrali in napisali besedilo in songe, sama pa sem potem še dodala spremembe. To je neko skupno delo, ampak seveda, če ne bil bilo Ane in Ivane, ki sta zastavili koncept, potem mislim, da te predstave ne bi bilo. Zdaj smo v predstavi nekaj stvari dodali, nekaj misli o igralskem poklicu in več bom povedala o svojem študiju v Londonu.

Po končani akademiji v Ljubljani ste odšli na podiplomski študij v London, kjer ste bili med četverico izbrancev, med skupno 600 kandidati.
Bila sem edina Slovanka na tej akademiji, ki je ena zelo priznanih. Bila sem precej brezupen primer doma, kar naenkrat me niso marali. To odklanjanje z nekaterih strani, ki pa so bili dovolj močne, da so manipulirale z drugimi, se je začelo že zgodaj. Ko sem igrala v eni predstavi, ki je šla na festival v Hamburg, sem tam srečala skupino izraelskih igralcev, ki so mi svetovali, naj grem študirat v London na to akademijo. Moja sestra je študirala v Londonu, tako da sem ga že poznala. Ko sem šla tja, sem imela prvo leto, ki je bilo zelo zahtevno, živela sem na robu revščine, našo štipendijo, potem pa sem se močno potrudila in drugo leto dobila britansko štipendijo. A naj povem, da so nas imeli za del vzhodnega bloka, da smo izza železne zavese, bili so zelo podcenjujoči, čeprav smo imeli jugoslovanski potni list in smo lahko potovali kamor koli. Ko sem končala akademijo, so mi tri dni po diplomi vsi dokumenti (za bivanje, socialno zavarovanje), potekli. Postala sem tako rekoč begunka.

Ko ti usvojiš tuj jezik in kulturo, je seveda lažje, jezik še kar gre, vsak se lahko naučiš angleško, seveda pa je osvojiti naglas zelo težko. Mene niso pustili na odru govoriti kar tako, šele po trdem delu, ko sem se dokazala. Potem ko se jim (op. Angležem) približaš in vidijo, kakšen človek si, te sprejmejo in nimaš več težav. Medtem ko si tukaj, pa si lahko še tako dober, vedno začneš od začetka. Vedno gre nekaj nekomu v nos. Ker nimamo spoštovanja drug do drugega. Mi smo genetsko cepljeni v negativnem smislu, da drug drugemu nagajamo, mečemo polena in da smo silno ljubosumni.

Kdaj se vam je sesula ta iluzija?
To je potekalo postopno. Po naravi sem naivna, še vedno. Hvala bogu, nič hudega. Ko si mlad, imaš to možnost, da bo nekaj drugače. vedno imaš upanje, da se bo kaj spremenilo. Potem smo se osamosvojili in prišlo je novo upanje, da bo prišli novi časi. Pa jih ni bilo. S tem rastočim neoliberalizmom so se stvari grozljivo poslabšale, na kar nisem računala. Potem je bilo pa prepozno. Začela sem igrati, nekateri so me gledali zelo grdo, tudi pozdravljali me niso na hodniku, A sem si mislila, da se bodo že unesli.

Res pa je tudi, da da imam tak značaj, da ne popustim. Se ne zaletavam, vsaj načelno ne, včasih seveda tudi, ampak za večje stvari, dolgoročno pa delam zelo preudarno, premišljeno in zelo počasi in zanesljivo. In vedno vem, da če ne danes, bom pa lahko čez tri leta naredila tisto, kar mislim, da moram narediti. To se mi je vedno dogajalo v življenju, tako je prišlo tudi do te predstave in Ivane Kobilce, čeprav je vmes kazalo zelo slabo. Vedno sem vedela, kako nekaj mora biti in tako je tudi bilo, o tem sem bila trdno prepričana. Stvari so se mi v življenju vedno nekako izšle. Tudi ko sem hodila po svetu, tudi ko sem bila zelo mlada, sem vedno imela srečo, da so bili okoli mene ljudje, ki so bili do mene dobri, kljub vsemu da je bilo težko. Vsi tisti ljudje, ki jamrajo, kako so bili revni, ko so bili mladi. Verjamem, da je to hudo, ampak če imaš ti cilj, če veš, kaj delaš v življenju, če si pogumen, pogumen pa moraš biti, potem ni časa za omahljivost.

Pri delitvi vlog so vas velikokrat spregledali. Po drugi strani pa ste zaradi tega razloga našli nove projekte.
Absolutno. Bilo je težje, toda sicer ne bi nikoli začela svojih stvari delati. Po tej poti sem torej prišla noter skozi druga vrata. Mislim, da nisem veliko zamudila. Samo težje je bilo. Je bilo pa tudi tako, da sem prek Mitje (op. Rotovnika, njenega moža), ker velikokrat sem morala biti navzoča na nekaterih dogodkih, spoznala ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli. Ravno zadnjič sem gledala fotografijo Vaclava Havla, ko smo skupaj poslušali orgle. Že kot otroku mi je bil všeč Zubin Mehta, kako je bil lep, bila sem še zelo majhna, ko me je mati peljala na koncert. In sem si rekla, da upam, da ga bom enkrat v življenju spoznala. Mnogo let pozneje sem šla s Zubinom na večerjo. To so res taki pravljični dogodki. To se mi ne bi sicer nikoli zgodilo. Resnično nimam česa obžalovati v življenju. Če bi se jezila, kako so se mi stvari ponesrečile, bi sama sebi v skledo pljuvala.

Ne glede na to, da so me ljudje hoteli omejevati, jim to ni uspelo, ker je nemogoče človeka na tak način omejevati, če hoče nekaj narediti in če je tak, kot sem jaz (smeh)

Predstava predstavlja nekakšen presek vaše kariere in je neke vrste vaš triumf.
Vem, da to moram narediti. Ta naloga mi je bila zaupana. Niti kaj dosti ne premišljujem. Sama pri sebi sem zadovoljna, to mi največ pomeni. Ne pričakujem, da bo vsem ljudem všeč ali da jim bom jaz všeč. Nemogoče je, da bi bila vsem všeč, ker tudi meni niso vsi všeč. Ker je tako v življenju: če jaz nekomu nisem všeč, tudi on meni ni. To je dejstvo.

Kako lahko igralec osvoji to filozofijo? Odziv občinstva je zanj pomemben vidik njegovega delovanja, kritika ga lahko sesuje.
Zato pa mora imeti igralec močno osebnost in mora biti zelo pogumen in tudi inteligenten, ker sicer ne pride do tega. Potem si in si lahko ves čas užaljen, zakaj je kritika taka, zakaj temu in temu nisi všeč. Nima smisla, greš naprej, preslišiš. Seveda pa ti ni vseeno. Delam za ljudi, toda pričakujem, da pridejo tisti, ki ime imajo radi, ne tisti, ki jim nisem všeč. Ne pričakujem, da me pride vsakdo gledat. Igram za določeno občinstvo. Ni vse občinstvo za vse. Eni gredo raje gledat kaj drugega, tretji gredo na nogometno tekmo.

Vam torej nagrade niso veliko pomenile?
Glenda Jackson, velika britanska igrala, ki je bila vmes tudi političarka, je izjemna igralka, stara 82 let, ki je v mladosti dobila oskarja, a ga ni šla iskat. Na vprašanje, zakaj, je odgovorila: "Takrat sem imela veliko dela, nisem mogla samo zaradi tega v Ameriko. Sploh pa, ali mislite, da bi bila kaj boljša ali slabša igralka, če ne bi dobila oskarja?! Jaz sem ista igralka, tako da je vseeno, če sem ga dobila ali ne." Kakšna modrost in pogum.