Septembra bo King's Head, majhno gledališče v severnem Londonu, ki ima prostore nad pubom in v katerega se lahko stisne le dobrih 100 gledalcev, gostila svetovno premiero drame Constance, ki za "wildologe" pomeni pmembno odkritje, saj je edina drama, ki jo je napisal v dveh letih, potem ko je prišel na svobodo in nato obubožan in osamljen umrl. "To je Wilde, kakršnega doslej na odru še nismo videli, zato je Constance vsekakor treba vključiti v njegova Zbrana dela," je za The Independent komentiral ravnatelj gledališča in producent predstave Adam Spreadbury-Maher.

Izvirno besedilo je danes izgubljeno
Wilde je zaplet drame Constance, ki jo je krstil po svoji ženi, sicer v grobem povzel že leta 1894, v pismu igralcu Georgeu Alexandru, a zgodovinarji mislijo, da se je pisanja lotil šele 1897, po prihodu iz zapora, ko je tudi "ekskluzivne pravice" zanjo prodal več različnim ljudem. Rokopis je končal pri ameriški igralki Cori Brown Potter, po njeni smrti pa pri francoskem pisatelju Guillotu de Saixu. Ta je s kolegom Henrijem de Brielom besedilo prevedel v francoščino in ga l. 1954 objavil v neki literarni reviji. (Takrat je tudi Wildov sin, Vyvyan Holland, komentiral, da gre najverjetneje res za pisanje njegovega očeta.)

Ker je bil de Briel osumljen kolaboracije z Nemci med drugo svetovno vojno, je zelo verjetno, da so izvirno Wildovo besedilo uničili pripadniki francoskega odporniškega gibanja. Danes se lahko tako opiramo le na prevod francoskega prevoda spet v angleščino, ki ga je opravil gledališki kritik Charles Osborne.

Constance je zgodba o bogatem industrialistu Williamu Daventryju, ki se je do svojega premoženja dokopal z lastnim znojem, in njegovi vdani soprogi Constance. Ko se Daventry zaplete z ženo enega izmed rednih gostov njunega salona, ga žena najprej podpre in zaščiti, pozneje pa vendarle zapusti - zaradi česar se dogajanje (z njo) preseli k jezeru Constance v tirolskih Alpah.

Seveda se ne moremo izogniti iskanju primerjav med Wildovo "potrpežljivo" ženo in literarno Constance - in po besedah zgodovinarke Franny Moyle, avtorice biografije Constance: The Tragic and Scandalous Life of Mrs Oscar Wilde, podobnosti dejansko obstajajo. "Zanimivo je, da se v drami žena zaljubi v nekoga drugega in se nato počuti potisnjena v afero, kar se je zgodilo tudi resnični Constance."

Dvojno življenje in temne skrivnosti, ki so se prelivale v umetnost
Večina literarnih zgodovinarjev se strinja, da je bila Wildova poezija do prvega odkritja lastne homoseksualnosti drugorazredna, plitka in neizvirna. Krivda, ki jo je čutil zaradi svoje spolne usmerjenosti ter ravnanja z ženo Constance in z njunima dvema sinovoma, mu je pomagala izpiliti čut za teme zla, nasilja in trpljenja. Da ga zakon ne bo "pozdravil", je ugotovil že leto dni po poroki, ko se je zapletel s sedemnajstletnim Robertom Baldwinom Rossom, čemur je sledila cela vrsta bežnih srečanj z mladeniči iz delavskega razreda, pogosto tudi z moškimi prostitutkami (ne pozabimo, da je bila homoseksualnost v Angliji takrat zločin). V njegovem ljubezenskem življenju je bilo prelomno leto 1891, ko je spoznal lorda Alfreda Douglasa, s katerim ga je vezalo predvsem, ne pa izključno, globoko prijateljstvo. Po Wildovi ločitvi sta brez pretiranega skrivanja tudi živela skupaj, kar je bilo vzrok za omembe Wildovega škandaloznega obnašanja v časopisih.

"Človek ne more biti nikoli dovolj previden pri izbiri sovražnikov"
Oče lorda Douglasa, ogorčen nad obnašanjem svojega sina, je Wilda v javnosti večkrat obkladal z žaljivkami, zaradi česar je ta (na Alfredovo prigovarjanje) proti njemu sprožil tožbo zaradi obrekovanja. A izbral si je premočnega sovražnika: tožbo je izgubil, na glavo pa si je nakopal drugo, resnejšo - zaradi homoseksualnosti. Na prvem sojenju, kjer so na dan privlekli vse umetnikovo umazano perilo in okostnjake iz omare, se porota ni mogla odločiti, na drugem pa so odločili, da je kriv, in ga obsodili na dve leti ječe v Readingu. Medtem ko se je ubijal z napornim fizičnim delom, so v Londonu objavili njegov bankrot; hiša in vse v njej je bilo prodano za izplačilo dolžnikov.
Wildov ugled jo je v tej aferi skupil še bolj kot njegovo zdravje: prijatelji so ga zapustili, založniki pa se niso njegovih del hoteli niti dotakniti. Postal je izobčenec iz kroga, ki ga je prej vodil; leta 1900, dve leti po prihodu na prostost, je umrl v zanikrni pariški hotelski sobi.