Nikakor si ne bi želela polemizirati z nikomer, ki tako kot jaz uživa privilegij, v katerem koli mediju podajati svoj pogled na dramo in interpretirati Bertolta Brechta; natančneje njegovo dramo Ustavljivi vzpon Artura Uia, ki jo v režiji Eduarda Milerja ta čas lahko vidimo v Cankarjevem domu. A vseeno se mi zdi ključno poudariti, da te drame ne smemo brati kot opozorilo na umanjkanje morale v kriznih časih, kot klečí javne bede. Pravzaprav je skoraj nevarno vzporejati ta 'zgodovinski gangsterski šov' kot parafrazo Hitlerjevega vzpona s trenutnim položajem 'tajkunizacije' slovenske politične in gospodarske sfere, čeprav 'sistemsko ozadje' Brechtove drame z njeno postavitvijo v čas velike krize v ZDA ter z uvodno aluzijo scene na prežetost družbe z 'borzniško mentaliteto' namiguje prav na to.

Ja, madona, če bo že vsak počel, kar hoče ...
A Arturo Ui prvenstveno ne govori o pokvarljivosti in kupljivosti človeških duš za denar; čeprav seveda govori tudi o tem. Tudi ne govori toliko o sami avtokratski osebnosti. Ena od poant te drame je opozorilo, da je prav moralizirajoča politika, politika nekega moralnega apela ob bičanju vsega sodobnega in netradicionalnega senzibilizirala množice za nastop politike trde roke. In seveda so k pripravljenosti množic podariti carte blanche takšni trdi liniji pripomogle tudi zaostrene družbene in gospodarske razmere. Prav zato je treba večkrat prebrati besede gangsterja Uija kot "Ja madona, če bo že vsak počel, kar hoče in kar mu narekuje egoizem ..." ali pa "Nujna je enotnost ...« ali pa še »Takšna malopridna podivjanost se mora nehati ..."

Ob teh besedah je možno in tudi potrebno razmišljati tudi o vseh pri nas aktualnih političnih pozivih, ki namesto na splošne kategorije liberalne politične filozofije in razsvetljenskega etosa in nekoč že konsenzualno sprejetih premis socialne države igrajo na karte moralnega poziva k nujnosti na primer temeljitega premisleka o družinskem zakoniku in podobnih kategorijah, ki politiko pretvarjajo iz zadeve, ki regulira javno, v zadevo, ki posega v polje zasebnega. Ne toliko objektivna gospodarska kriza, temveč politični apel k morali, instrumentaliziran v krizi, je tisto, na kar nas opozarja drama o Arturu Uiu. Splošna pokvarljivost ljudi je pač stalnica. O njej se ne splača izgubljati besed. In zato je tudi diskurz o morali v politiki odvečen in zgolj sredstvo za zamegljevanje resnično pomembnih cikcakasto-diagonalnih poskokov političnih konj.

Ustavljivi vzpon Artura Uia je vrhunec Brechtovega obračunavanja z nacističnim režimom. Prav s to dramo je Brecht pokazal na tisto, kar je sam imel za bistvo uspeha fašizma in na kar je opozoril že tudi na mednarodnem kongresu pisateljev v Parizu leta 1935, torej ko je nekaj let pred startom industrije smrti Hitlerjeva Nemčija še bila ustavljiva. Pariškega kongresa Brecht verjetno ni ohranil v najlepšem spominu. Medtem ko so Heinrich Mann in drugi 'družbeni kritiki' iz vrst literatov goreče govorili o nujnosti rešitve kulture, se je Brecht postavil na drugo stran in poudaril, da bo kultura sama od sebe rešena tedaj, ko bo rešen človek. Zato je treba rešiti človeka oziroma mora realna politika v angažmaju vedno priti pred kulturo. Kolegi so Brechta obsojali kot trockista in pri tem so se oprli tudi na za naš današnji kontekst ključno Brechtovo poanto pariškega govora: to je poanta o razrednem izvoru fašizma.

Igralec: Menda nočte učinkvet kt kekšen frizer, a ne, gospod Ui?
Drži, da drami Ustavljivi vzpon Artura Uia dominira lik surovega in brezvestnega gangsterja Uia z vizijo, da kot 'zaščitnik' vseh trgovcev s cvetačo vzpostavi personalno oblast nad celotnim svetom. Vendar pa prav prek epizode, v kateri se Ui 'učinkovitega' teatralnega nastopa in prave dikcije uči od zapitega igralca, spoznamo, da je diktator pravzaprav lahko vsak. To poudari tudi Ui sam, ko proti koncu drame manično tuli, da cilj dosežeš, če je vera vanj dovolj globoka. Ui se ni ustvaril sam. Uija in njegove resnične politične pendante vedno ustvari ljudstvo. Zato je Brecht tudi toliko časa posvetil razmišljanju o tem, zakaj malomeščanske in celo proletarske plasti prehajajo k fašizmu.

Krivdo (vsaj njen večji del) je našel v sami naravi nemške socialne demokracije, ki se je ustrašila svojih izvornih socialističnih idealov, in v vztrajanju v kapitalizmu izgubila vsakršno moč načrtovanja prihodnosti. Obstala je v nekakšnem idejnem vakuumu, ki ni mogel zadovoljiti niti velikega kapitala niti malomeščanskega obrtnika ali uradnika, vedno manj tudi proletariat. Da bi najbolje podčrtal kapitalistični izvor fašizma in pa to, da se lahko proti fašizmu borimo le z vrnitvijo k socialističnim idealom oziroma z odpovedjo malikovanja osebne lastnine, je Brecht dramo kot parafrazo Hitlerjevega vzpona postavil v okolje trustov, ene izmed vrhunskih institucij zrelega kapitalizma. Ali kot je zapisal sam: "Ui ... je poskus, kapitalističnemu svetu tako razložiti vzpon Adolfa Hitlerja, da zgodbo o njem postavimo v tem svetu najbolj znano okolje."

Ni pomembno, kaj si misli profesor, ki sliši travo rasti, pač pa, kako si mali človek slika svojega gospodarja
Bertolt Brecht je upal, da bo z Arturom Uiem dosegel uspeh, primerljiv z njegovo zgodnjo veleuspešnico Opera za tri groše, v kateri je na pranger postavil isto logiko izkoriščanja in merjenja moči kot osnovnih principov delovanja sicer tako zelo moralizirajočega in filistrskega meščanstva. Usoda je hotela, da so Artura Uia prvič uprizorili šele po Brechtovi smrti in v času, ko se je Evropa nekako hotela znebiti zanimanja za nacistično polpreteklost in se je 'zedinila' predvsem okoli hladne vojne in projekta ustvarjanja gospodarske unije starih evropskih industrijskih sil.

Vendar bi Arturo Ui lahko bil velika uspešnica. Tako je vsaj domneval Brecht, ki se je zato po Operi za tri groše še enkrat odločil za dramsko različico kriminalnega romana. O romanu in njegovi popularnosti je Brecht veliko razmišljal in o tem tudi pisal. Zakaj je Brecht mislil, da bo lahko v formi gangsterskega spektakla ljudem odprl oči za fašizem, nam postane jasno ob branju ene izmed misli iz Brechtovega teksta O popularnosti kriminalnega romana: "Kriminalni roman vsekakor položi pred nas zaokrožene odlomke življenja, izolirane, zakoličene majhne komplekse dogajanja, v katerih vzročnost deluje tako, da nam zbuja zadoščenje [...] Glavno intelektualno zadovoljstvo, ki nam ga nudi kriminalni roman, je fiksiranje kavzalnosti človeških ravnanj."

Naj šibki propadejo. Tak je naravni zakon! Cvetačni trust me potrebuje!
Kadar gre za kritično presojanje uprizoritev Brechtovih dram, imam sicer težave. Kot Brechtov 'fan' namreč vnaprej čutim naklonjenost do vseh, ki se odločijo za vnovično postavitev katerega od brechtov na naše odre. Pri tokratni inscenaciji v režiji Eduarda Milerja me je nekaj vseeno zmotilo. Ne vem natančno, ali je vzrok dramaturška redakcija besedila (Žanina Mirčevska) ali pa zgolj postavitev drame na za klasično gledališče velik oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma in na orjaški dvonadstropni scenski element (Marko Japelj), vendar pa predvsem v prvem delu dramska zgodba učinkuje nekoliko eliptično, nepovezano in prazno. Ne pride do tiste nujne zgostitve dogajanja, do usodnega vrtinca dogodkov, v katerih čikaški trust prodajalcev cvetače iz ene izmed utrdb starega konservativnega režima prek epizode s korupcijo poprej častitljivega staroste starega Chicaga postane v iskanju svoje ekonomske koristi podpornik 'pustolovskega' vodje novega tipa in nove dobe.

Zaščita čikaške zelenjave ni več sen, temveč surovo dejstvo
V drugi polovici se to sicer spremeni. In od režiranega sodnega procesa proti domnevnemu požigalcu skladišč 'karfijolarjev' (požig Reichstaga) pa do Uievega triumfa v malem mestu Cicero (Hitlerjev Anschluß Avstrije) ko Ui velikopotezno napove svoj prihodnji in tako rekoč že zagotovljeni vzpon na tron celotnega sveta gledalec spremlja počasno potapljanje v apokalipso; ves čas je očitno, da gre za vzpon zla in kriminala, vendar pa dogajanje spremlja tudi neki nenavaden vtis nedolžnosti Artura Uia, kar je navsezadnje tudi posledica odlične igre Jerneja Šugmana v vlogi Uia.

In v sklepnem govoru, ko Ui med drugim kriči: "New York in Boston! Vse to terja zaščito! In četudi bi svet še tako kričal 'Fej!' in 'Fuj!' – ne popusti za las Arturo Ui!" se tudi zgosti brechtovski potujitveni učinek, ko Ui izpade nastopaško, skoraj neresno, obenem pa se vsi zavedamo, da takšna ekscesna gesta hitro uspe tudi v realni politiki. Ne, razlog ni slaba morala, ampak strah. Ustavljivi vzpon je 'moralka' o zločinu tistega, ki je plašen. In ne tistega, ki je deklariran diktator. Zato se mi zdi vrhunski moment Milerjeve inscenacije Artura Uia trenutek, ko se 'ljudstvo', zedinjeno v pristanku na 'zaščito' gangsterja Uia, poenoti v divjem plesu. Spominjal me je na prizor iz Schindlerjevega seznama, v katerem mora ostareli in onemogli Jud plesati na ukaz gestapovcev. Vendar so v prav takšno patetično izkrivitev nečesa 'normalnega' in zabavnega ves čas vpeti vsi, ki pristajajo na zlo v strahu pred (prehodnim) neudobjem, ki bi ga lahko prinesel angažma za boljši svet za vse.

Mesto me mora svobodno izvoliti! [...] Kdor ni zame, je proti meni, vse posledice tega stališča naj si sam pripiše.
Predstava v Cankarjevem domu je spektakelsko zasnovana. Morda bi bilo bolje, da bi šlo le za še eno predstavo v ljubljanski Drami, kajti spektakel iz te predstave naredi zgolj predimenzionirano prizorišče v dveh 'štukih'. In še ta scenski element je skozi predstavo dokaj neinovativno 'barvan' z računalniškimi projekcijami, ki naj bi ga spreminjale v različna prizorišča. Še enkrat pa se je izkazal igralski ansambel ljubljanske Drame. Šugmanu je uspel ravno prav hitlerjanski Ui, ki v bliskovitem prehajanju med pozicijama osladnega, priliznjenega povzpetnika in grozečega, surovega in na nasilje opirajočega se gangsterja ujame tisto pravo fantazmo vsakega diktatorja, ki je obenem dobrohotni in zaščitniški oče ter vsepovsod navzoča brezosebna in groba prisila. Odlično je tudi Uievo patetično-farsično spremstvo, predvsem Bojan Emeršič kot gangsterska variacija Ernsta Röhma ter poslovneži iz sveta trgovanja s cvetačo s Flakom (Gregor Baković) na čelu, ujamejo tisto pravo mero med farso in tragičnostjo, ki daje Brechtu 'žmoht'.

Mesto in država bi naredila veliko dobrega, če bi izdatno subvencionirala vstopnice za Milerjevega Artura Uia. Pa nikakor ne zato, ker je to predstava za ta čas gospodarske in politične krize. Pravzaprav bi želela to poudarjanje vpetosti Artura Uia v ta trenutek 'prepovedati'. Ker to je nujna dramska lekcija za vsak čas. Preberite si samo epilog: "Ta zgodba vas uči ravnanje pravo: ukrepati, ne pa klicati na pomoč. Nekoč bi skoraj zrasli nam čez glavo! Nazadnje jih je ugnala ljudstev moč, a naj vas zmagoslavje ne omami – semena zla še zmeraj spe med nami." Ampak skleniti vendar velja z Brechtovo mislijo, ki jo lahko preberemo tudi v gledališkem listu in ki predstavo kar najbolj jasno umesti v vseživljenjski Brechtov angažma: "Hotel sem v gledališču izpeljati stavek, da ne gre za to, da bi svet razlagali, temveč za to, da ga spremenimo."

Polona Balantič