Leta 1994 so novogoriško gledališko hišo odprli prav s Krstom pri Savici Dominika Smoleta, ki se je v svojem pogledu na mit Črtomirja naslonil na Prešernovo pesnitev in nadaljeval tam, kjer je največji slovenski pesnik zgodbo končal. Foto: SNG Nova Gorica
Leta 1994 so novogoriško gledališko hišo odprli prav s Krstom pri Savici Dominika Smoleta, ki se je v svojem pogledu na mit Črtomirja naslonil na Prešernovo pesnitev in nadaljeval tam, kjer je največji slovenski pesnik zgodbo končal. Foto: SNG Nova Gorica

Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.

Iz Črtomirjevega govora v Krstu pri Savici
Spomenik Francetu Prešernu
Prešeren je pesnitev objavil leta 1835 v samozaložbi pod imenom Kerst pri Savici, končal pa jo je januarja naslednjega leta ter jo aprila tudi izdal v samozaložbi v 600 izvodih. Foto: RTV SLO/T. T.

V Gledališču Glej so v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana premierno uprizorili prvo predstavo v letošnji sezoni. Ni naključje, da so pred slovenskim kulturnim praznikom na oder postavili Krst pri Savici Franceta Prešerna, tokrat v obliki lutkovne predstave. Druga premiera bo v nedeljo ob 20.00, sledile bodo še ponovitve 11., 13. in 16. februarja ob isti uri. Nova različica "Krsta" je nastala v režiji Karla Brišnika in Alenke Pirjevec, ki je poskrbela tudi za likovno zasnovo in mentorstvo za marionetno animacijo. Poleg obeh režiserjev v predstavi nastopata še Iztok Jereb in Marko Velkavrh.

Naj spomnimo: Krst pri Savici je nacionalna zgodovinsko-epska pesnitev Franceta Prešerna, ki jo je posvetil umrlemu prijatelju Matiji Čopu. Zgodovinsko snov je Prešeren črpal od Valvasorja. Tema je pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju, zato je vodilni motiv bojevanje med kristjani in poganskimi Slovani. Boj se odvija na Ajdovskem gradcu pri Bohinju, glavni osebi pa sta vodja poganov Črtomir in krščanski koroški vojvoda Valjhun.

Črtomir in usodna Bogomila
Zadnji del pesnitve opisuje krst Črtomirja pod slapom Savica. Glavni osebi v tem delu sta Črtomir in Bogomila. Tu ne gre več za izrazito domovinsko temo, ampak opisuje junakovo osebno stisko. Črtomir je zaradi zmage krščanstva nad njegovimi ideali načrtoval samomor, ki ga je preprečil spomin na Bogomilo. Zaljubljenca Bogomila in Črtomir se ponovno srečata. Bogomila je že kristjanka, zato svetuje Črtomiru, naj se krsti, da bo končal krvave boje. Črtomir to res stori in se odpravi v oglejski samostan. Lik Bogomile je dvoumen, saj ponazarja versko spreobrnitev, njen smisel pa je povsem ljubezenski. Zadnji del Krsta ni več le epski, ampak je tudi lirski, saj pesnik dodaja tudi čustva, v določenih trenutkih pa je zgodba celo dramatična. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med Črtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.

Tresoče roke samostanskega brata v Ogleju primejo v roke lutko, Črtomirja. Za razliko od ljudi se lutke ne starajo, zato starega Črtomirja vrnejo v mladost: Najdemo ga na Bledu pri ljubi Bogomili, najdemo ga z mečem v roki na Ajdovskem gradcu in končno pri slapu Savici. Vse to omogoča staremu bratu ponoven premislek o dogodkih in odločitvah tistih dni ... Tako so zapisali v Gledališču Glej.

Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.

Iz Črtomirjevega govora v Krstu pri Savici