Ne zgodi se pogosto, da bi igralci pri skoraj 80 letih nastopali v predstavah, kaj šele v glavnih vlogah. Pred tremi leti smo lahko v izvrstni predstavi Zadnje lune koprskega gledališča občudovali izvrstnega Borisa Cavazzo, ki podobno kot predstava Zberi svoje ptice naslavlja teme življenjske inventure, izgube in ljubezni.

Predstava Zberi svoje ptice je metafora za potovanje v dvoje, ki je hkrati realno in nadrealno. Nanj se odpravita Starec in Starka; on še vedno vihrav in zbadljiv, ona vztrajna in jezična. Je tudi prosti in hkrati obvezujoč tok asociacij, odsev starajoče se zahodne družbe, večnega vprašanja o življenju in smrti in obenem "ogljični odtis" postpandemičenga sveta, v katerem se resničnost, kakršno smo poznali doslej, iz dneva v dan briše.

Dramski tekst je Draga Potočnjak napisala pred 13 leti, zdaj pa je pot našel tudi na oder. Sprva je bila produkcija predvidena v Mariboru, po spletu okoliščin bo predstava luč sveta ugledala drevi v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. To je prva predstava po večmesečnem zaprtju zaradi epidemije covida-19. Predstava je nastala v koprodukciji Momenta Maribor, Cankarjevega doma, Slovenskega mladinskega gledališča in Kulturnega društva Parnas.

Izvrsten, brezčasen tekst

"Pred dvema ali tremi leti sem prebral tekst Drage Potočnjak in takoj sem rekel, da je to res čudovit tekst. 'Dajmo ga poskusit ustvarit.' Draga je imela v igri različne kombinacije, potem je v projekt vstopila Jadranka. Sprva je bila v igri za režijo režiserka, ki je imela drugačno vizijo predstave od Drage. Tudi Branko Potočan je sprva rekel ne, v drugo pa ja in tako smo zdaj tukaj," je začetke projekta opisal Sandi Pavlin, ko sem jih obiskala na vajah. "Tekst je odličen, brezčasen. Vsaka umetnost, ki je dobra, je univerzalna in brezčasna," k temu doda Jadranka Tomažič.

Zunaj je padal dež, po štiriurnih vajah pa sta že pozno zvečer oba glavna igralca v nasprotju z mojimi pričakovanji še vedno s svetlečimi očmi, polnimi navdušenja, izražala veselje nad projektom. Čeprav sta se oba upokojila že pred leti, sta po upokojitvi še nekaj let ostala igralsko aktivna. Ona je nekaj let sodelovala z gledališčem APT Anton Podbevšek v Novem mestu, on je gostoval na različnih koncih države. Preden se je zdaj vrnila na oder, se je približno 10 let posvečala drugim dejavnostim. A igralec je vedno igralec. "Meni je bilo tako, kot da nisem toliko časa ne igrala, da nisem že toliko časa v pokoju. V bistvu sem čutila, kot da sem včeraj nehala igrati. Nič mi ni bilo težko, ni bilo nič novega," je odgovorila na vprašanje, ali se je bilo težko vrniti na oder.

Ko se znova naučiš hoditi, jesti, govoriti ...

"Želel sem delati, da sem med ljudmi, prijatelji, ne da sem ves čas doma in sam vadim. Da delam predstavo s prijatelji, to pomeni polno življenje," je poln veselja igralec, ki je bil 42 let zvest Slovenskemu mladinskemu gledališču. Še toliko bolj je njegovo navdušenje razumljivo, ko razloži, kakšna težka preizkušnja je za njim. Pred nekaj leti se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Vse življenje je živel zdravo, joga je sestavni del njegovega vsakdana, mesu se je odpovedal že pred desetletji. A so ga vseeno ujele hude težave s srcem. "Očitno posledice stresa."

Znašel se je z ohromljeno polovico telesa, zdravniki so svojcem med vrsticami dali vedeti, da naj poiščejo sobo v domu. A se ni dal, z neverjetno trmo, nesebično podporo žene in vztrajnim ponavljanjem vaj je znova shodil, znova se je naučil uporabljati roko, znova se je naučil govoriti. In zdaj znova stoji na njemu tako ljubem odru, lani je odigral glavno vlogo v filmu San Remo v režiji M. Mandića. Tudi eden od zaključnih prizorov v predstavi, ko pade na tla, je videti kot mačji kašelj.

"Vaje so me rešile"

Njuna lika, Starca in Starko, spremljamo na poti v dom za starejše. Njuno poslednje potovanje je polno vtisov, spominov, hudomušnih prerekanj, grenkih skrivnosti in drobnih naklonjenosti.

Usoda ni prizanesla niti Jadranki Tomažič. "Med vajami za predstavo je umrl moj mož. Ko smo snemali tekst (v delu predstave poslušamo tekst, ki ga govorita protagonista), je bilo to takoj po pogrebu, bilo mi je neizmerno hudo. To sem doživljala kot svojo življenjsko dobo. Dva človeka, ki se imata rada, midva sva bila skupaj 50 let, in potem kar naenkrat stebra, na katerega si se naslanjal, ni več, ostaneš sam, na čistini." Ob tem dodaja, da so ji vaje zelo pomagale. "Ves čas sem jokala, ampak ko sem prišla na vaje, sem padla v drug svet. To me je rešilo," odstre svežo bolečino.

Ljubezen je gonilo vsega

Starec in Starka se med hojo veliko zbadata, kot se pogosto starejši pari, ki so skupaj desetletja, a njuna ljubezen zato ni nič manjša. "Ta ljubezen med njima je tako življenjska, seveda se tudi prepirata. Če ni ljubezni, nisi živ. Kot pravi sv. Pavel, če nimaš ljubezni, nisi nič. To je dejstvo. V tej naši zgodbi je ljubezen prikazana večplastno, ker takšna ljubezen je. Se tudi skregaš, ne cedita se samo med in mleko. Je tudi trpljenje, bolečina." K temu njen soigralec doda potrebo po ljubezni do vsega. "Seveda ljubezen do svojega partnerja, pa tudi ljubezen do vsega, ne glede na politično usmeritev. Mene to ne zanima, pomembno je, da je človek dober. Pa koliko živali umre vsak dan, pa rastlin. Če bi nehali s tem, ne bi bilo vojn."

Ko ju ob koncu pobaram, ali imata kaj treme, se oba zasmejeta. "Vedno je prisotna trema, to se ne spremeni, temu ne ubežiš. Če le ni prevelika, je prav dobro, da je je malo." Ob tem Pavlin izda svoj recept, kako tremo zmanjša: vedno opravi posebne dihalne vaje.