Marko Mandić in Senka Bulić sta uprizoritev razvila iz elementov v uprizoritvi Sallinger, ki je nastala kot sklepno delo študentov akademije, ki jo v okviru Théâtre National de Bretagne (Rennes) vodi Stanislas Nordey. Prototip zakoncev z ameriškega juga v fizično brutalnem in neposrednem spopadu na meji med fizičnim gledališčem in performansom prevprašuje možnost dejanskega srečanja ter dekonstruira mite ameriške družbe in miselnosti.

Predstava, ki jo je režiral Ivica Buljan in se v celoti igra v angleščini, je slovensko premiero doživela pred skoraj točno tremi leti, januarja 2010. Od takrat je prejela že vrsto nagrad: Marko Mandić je bil za svojo vlogo, denimo, nagrajen tako predlani na festivalu Splitsko ljeto kot lani na festivalu Skup na Ptuju. "Marko Mandić s čarovnijo igre pritegne pozornost gledalcev, jih vpelje v misli lika in v utrip njegove vznemirjene duše," je takrat zapisala splitska žirija.

Trije monologi performansa simbolično predstavljajo nov fiktivni svet, ki se izloči in se predstavlja kot realen ter kot nadaljevanje gledališkega in književnega prostora. "Predstava občinstvu omogoča, da ta zamazani, zapuščeni svet brezupa in nasilja na edinstven in učinkovit način izkusi povsem realno (v vseh omenjenih aspektih telesnega), kar se v svoji ekscesnosti kot mora zasidra v podzavest, skoraj na način realne krivde, ki jo prisotni potlačijo, obenem pa v izteku še ohranjajo kolektivno zavest v petju kot odmevu užitka glasu (oziroma telesa)," o Ma and Al piše Nika Leskovšek. "Predstava tako ostaja kot skrbno hranjen dokument naložena v senzorični kolektivni spomin iz(g)rednega v gledališču.«