Na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu so premierno uprizorili opero Giacoma Puccinija Manon Lescaut. Za ljubljansko opero jo je režiral italijanski režiser Giulio Ciabatti, ki je zgodbo o Manon, okoli katere se vrti zgodba z nesrečnim koncem, strnil v besedni zvezi "nemogoč beg in nemogoč polet". Kot je še povedal režiser, je v svoji postavitvi skušal najti povezavo z gledalci. Po njegovem mnenju namreč večina ljudi meni, da je opera za v muzej. To ga je izzvalo k temu, da bi čim bolj posodobil Puccinijevo zgodbo, pri čemer pa se je še vedno držal klasične režije.

Pri tokratni uprizoritvi se je Ciabattiju zdela pomembna metafora zgodbe o mladostni opojnosti, ki ne mara meja in ki jo razganja, da bi okusila vse nevarnosti tega sveta, ob čemer je zgodovinsko-socialni kontekst drugotnega pomena. To se po njegovih besedah kaže predvsem v sklepnem dejanju, ki je postavljeno v puščavo. Ne gre za kraj, ampak za metaforo, ki ponazarja ozemlje, ki ga ni mogoče omejiti ali zaznamovati.

Denar ali prava ljubezen?
Opera je sicer sestavljena iz štirih dejanj. V prvem vitez Des Grieux zagleda prekrasno potnico Manon in se vanjo zaljubi. V pogovoru nato izve, da jo brat po očetovem ukazu pelje v samostan, potem ko jo je prevaral neki bogati ljubimec. Des Grieux izpove Manon svojo ljubezen in jo prosi, naj z njim pobegne; v kar dekle privoli. V drugem dejanju Manon zapusti viteza, ker nima denarja. Preseli se k prejšnjemu ljubimcu, a se ji kmalu stoži po vitezu, ki se vrne k njej z denarjem. Želita pobegniti, ker Manon sicer grozi zapor. V zadnjem dejanju se ljubimca znajdeta v puščavi, v kateri Manon zaradi žeje izdihne v Des Grieuxevem naročju.

Svežina lahkomiselne Manon
V naslovni vlogi bo, v alternaciji z gostjo ljubljanskega ansambla Sofio Soloviy, nastopila Milena Morača. Manon pevka razume kot zelo iskreno dekle, "ki sicer ravna skrajno nepremišljeno in lahkomiselno, a hkrati do konca iskreno, brez vnaprejšnjih manipulacij in kalkulacij". Ob Manon je pomemben lik predstave tudi vitez Des Grieux, ki ga upodablja Branko Robinšak. Čeprav gre za odraslega, dobro vzgojenega človeka iz plemiške družine, viteza zaznamuje obsedenost z Manon, ki ne pozna meja, meni Robinšak.

Kostumografinja Chiara Barichello je veliko pozornosti namenila barvam kostumov, kjer prevladujejo svetle barve kot označevalke mladosti glavnih junakov, hkrati pa pomagajo tudi pri karakterizaciji Manon in njene svežine, ki jo v začetnih prizorih prinaša. Pozneje so barve kostumov temnejših barv, saj so znanilke resnejših tem in smrti.

Predstava v italijanščini s slovenskimi nadnapisi
Dirigent predstave je Loris Voltolini, scenograf Pier Paolo Bisleri, vodja opernega zbora pa Željka Ulčnik Remic. V predstavi v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi igrajo poleg omenjenih še Marko Kobal v alternaciji z Robertom Vrčonom, Carlo Barricelli, k. g. v alternaciji z Robinšakom, Saša Čano v alternaciji z Juanom Vasletom, Andrej Debevec v alternaciji z Dejanom Vrbančičem, Darko Vidic, k. g., Elena Dobravec v alternaciji z Barbaro Sorč, Matej Vovk in Zoran Potočan. Besedilo so po A. Prevostu priredili L. Illica, D. Oliva, R. Ricordi, M. Praga in skladatelj.