10. februarja je bila na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars premiera radijske igre Razglednice po dramskem besedilu Simone Hamer in v režiji Primoža Ekarta.

Avtorica je za Razglednice prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo na 47. Tednu slovenske drame v letu 2017. Razglednice so kot odrska uprizoritev zaživele še v istem letu na Malem odru ljubljanske Drame v režiji Ajde Valcl s Polono Juh v glavni vlogi, ki jo v radijski igri interpretira Barbara Cerar.

Naj bo slehernica v vlogi nosilke misli
Besedilo je pravzaprav nastalo po naročilu tedanjega ravnatelja Drame Igorja Samoborja, in sicer iz želje, da bi v nasprotju s siceršnjim stanjem slovenske in svetovne dramatike avtorica pisala o posameznici kot nosilki misli. Torej ne le o ženski, ki je odvisna od moškega ali od česar koli, v kar jo patriarhalni svet sili že tisočletja. Besedilo je napisano v mozaični dramaturgiji in tako se okoli glavne protagonistke, fotografinje Tinke, nizajo razglednice oziroma pozdravi, ki prihajajo tako z različnih koncev sveta kot tudi iz različnih časovnih obdobij.

Ob realističnih prizorih s potovanj in notranjih monologih glavne protagonistke, ki so pogosto povezani s fotografijo, se odvijajo tudi monologi nekaterih predmetov, pričevalcev raznolikih zgodovinsko pomembnih dogajanj. Vse to pa je sopostavljeno z dokumentarističnimi dialogi t. i. Osvajalca in njegovega Oprode, ki so vezani na v zgodovino zapisane može, ki so zavojevali in kolonizirali vsak "svoj" del sveta.

Pri pisanju so bila prav potovanja glavni navdih za Simono Hamer, saj ji je bilo "zanimivo poskušati ubesediti vse občutke, ki jih človek doživlja, ko izstopi iz svojih vsakdanjih gabaritov. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako pretopiti raznolikost in čarobnost sveta, ljudi, različnih kultur, narave, v dramsko formo, v besede.

Hkrati pa si ne zatiskati oči pred grozoto in bedo – tudi na domačem pragu. Zato sem v dramo vključila tudi tandem Oprode in Osvajalca, ki nam pokažeta drugo plat medalje velikih imperialistov osvajanj, začenši pri Kolumbu pa vse do današnjih časov. Ne glede na stoletja, ki so minila, so mehanizmi podrejanja, prilaščanja in eksploatacije – enaki. Da o absurdni hinavščini dejstva, da ljudje z "napačnimi" potnimi listi še vedno umirajo na schengenskih mejah, potem ko so bili primorani v beg zaradi naših bomb, ki jim rušijo domovine, niti ne začnem ..."

Feminizem zgolj vtkan med vrstice
Avtorica je med vrstice besedila sicer vtkala feminizem "kot življenjski nazor, ki temelji na spoštovanju, vključevanju in enakopravnosti", vendar se je po lastnih besedah načrtno ognila temu, da bi postal glavna tema. Razglednice so si namreč – kakor je mogoče razbrati že iz podnaslova Strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni – za temo vzele strahove človeške vrste, se pravi temo, ki ni zamejena ne časovno ne geografsko. Besedilo pomenljivo uvaja citat Marie Curie: "Ničesar v življenju se ni treba bati, treba je samo razumeti."

"Ta strah je ob prvem poslušanju odpadel"
Razglednice so bile torej pisane predvsem za uprizoritev na gledališkem odru, vendar avtorica na tem mestu dodaja, da je "dramatika samostojna literarna zvrst, ki jo lahko tudi 'samo' beremo. Glede na to, da pa ima to besedilo kar kompleksno dramaturgijo več pripovednih tokov, sem mi je zdelo nevarno, da se poslušalec radijske uprizoritve kje na poti izgubi – kar sicer, glede na celotno sporočilo besedila, sploh ne bi bilo nič tragičnega. No, ta strah je ob prvem poslušanju odpadel. Ustvarjalci so se res potrudili, da je popotovanje skozi Razglednice prijetno, zanimivo in emotivno bogato."

In dodaja, da jo je posebej "navdušilo, kako 'živo' delujejo prizori, kako hitro se z liki znajdem sredi Afrike ali pod Everestom, pa tudi kako ganljiva so monološka šepetanja tragičnih – zgodovinskih – dogodkov, ki jih na primer upoveduje pero ali stari most v Mostarju. Če kaj, mi je izkušnja še radijske uprizoritve istega besedila, potrditev neverjetne moči in ustvarjalne svobode, ki jo ponujajo besede."

Radijska igra Razglednice ni prvi projekt, ki je povezal Simono Hamer in Primoža Ekarta, vendar je bil pri preteklih sodelovanjih on tako kot tokrat v vlogi režiserja, ona pa v vlogi dramaturginje. Sodelovala sta denimo pri uprizoritvah Marlene Dietrich Nebojše Popa Tasića (2012), Evropa Ivane Sajko (2014), Venera v krznu Davida Ivesa (2018), Živela vulva! po Ekartovi idejni zasnovi (2019) in To jabolko zlato Simone Semenič (2019).

Glede tega, ali se je ob tokratnem režiranju dramskega besedila Simone Hamer za radijsko igro naslonil tudi na te izkušnje, Ekart pravi, da gre v osnovi za "podoben, celo enak princip. Sredstvo, jezik pripovedovanja zgodbe pa je seveda odvisen od medija in njegovih zakonitosti. Radio je medij, ki nima slike, se pravi se moraš kot pripovedovalec zgodbe osredotočiti na to, da jo poveš z zvočnim oblikovanjem podob, slik, razpoloženj."

Avtorica besedila dodaja, da seveda zaradi njunega sodelovanja "pri lepem številu krasnih gledaliških projektov", kar dobro pozna njegov režijski pristop. Po njenem Ekart, ki je na režisersko pot stopil kot predhodno uveljavljen igralec, gledališče "prvenstveno doživlja skozi igralca; vsekakor je igra tista, ki ji posveča največ pozornosti v procesu nastajanja predstav. Pri radijskih Razglednicah se mi ta karakteristika najprej kaže v bogatem naboru igralcev in igralk, ki jih je res fenomenalno zasedel. Pri radijskem mediju je še toliko bolj pomembno, da znajo igralci – tudi z režiserjevo pomočjo, seveda – prepričljivo odigrati situacije, ujeti pravo temperaturo prizora in posredovati notranji naboj besedila, hkrati pa poslušalcu pustiti dovolj prostora za njegov domišljijski angažma."

V utemeljitvi Grumove nagrade je bilo mogoče prebrati, da Razglednice "odpirajo široke uprizoritvene možnosti in zagotavljajo navdihujoče besedilno jedro, iz katerega bodo lahko črpali gledališki ustvarjalci najrazličnejših uprizoritvenih poetik", a so s prenosom v radijski medij pokazale, da njihove uprizoritvene možnosti stopajo tudi onkraj gledališkega odra.

Spletanje različnih pripovednih linij
Kljub zdaj že večletnim izkušnjam z gledališko režijo, je bil Ekart pri Razglednicah prvikrat v vlogi režiserja radijske igre. Po njegovih besedah je bilo ustvarjanje za radijski medij "seveda nov izziv, pa vendar v znanem okolju. Prinaša drugačne zahteve, nov način razmišljanja in konceptualizacije v predpripravi na snemanje, zelo podobno delo z igralkami, igralci v fazi snemanja in veliko zabave pri montaži ter nadgrajevanju posnetega materiala z oblikovanjem zvoka, ustvarjanjem zvočnih podob, pokrajin in ustvarjanjem atmosfer z glasbo."

Razglednice so namreč zelo vizualna zgodba (kar izhaja že iz tega, da glavna junakinja podobe sveta zajema s fotoaparatom), ki se seli na praktično vse konce sveta. V primeru radijske igre pa "pripovedujemo samo z dialogom, zvoki, ustvarjanjem različnih zvočnih pokrajin. S sodelavci smo si tako prizadevali za oblikovanje in prepletanje različnih prostorskih razpoloženj in glede na različne pripovedne linije tudi različne žanre," še pove Ekart, ki tudi sam interpretira eno od vlog v radijski igri.

Fragmentarna dramaturgija, nekakšna krpanka, po besedah dramaturginje radijske igre Vilme Štritof "ne pušča vzorca, ampak razširja platno v vse smeri, pri čemer ne pozabi na zavojevalske apetite in krvavi del zgodovine." Ob tem dodaja, da je besedilo Simone Hamer že samo po sebi pot, ki "kritiko zdajšnje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem."

Za oživitev Razglednic v obliki radijske igre je zaslužna tudi kar 18-članska igralska zasedba. In kako se razlikuje dinamika sodelovanja režiserja in igralcev v primeru ustvarjanja za oder od ustvarjanja za medij radija? "Kot rečeno je delo z igralkami in igralci v osnovi enako, čeprav precej bolj strnjeno in intenzivno kot pri procesu v gledališču. Z večino igralk in igralcev sem na ta ali oni način že sodeloval v gledališču, poznamo se in smo se ustvarjalno ujeli že prej. Z igralkami in igralci, s katerimi pa še nisem delal kot režiser, je ta proces usklajevanja in spoznavanja samo malček daljši, ampak v primeru Razglednic vsekakor prijeten in uspešen," še pove režiser glede te nove izkušnje z večinoma že znanimi sodelavci.

V preteklem tednu je bilo na Radiu Slovenija javno poslušanje radijske igre še pred njeno premiero na radijskih valovih. Sledil mu je pogovor z ustvarjalci Simono Hamer, Primožem Ekartom, Barbaro Cerar, Darjo Hlavka Godina in Matjažem Mikličem, ki ga je vodila dramaturginja Vilma Štritof. Posnetku celotnega pogovora lahko prisluhnete tukaj: