"Terra umbilicus oziroma popek sveta je avdiovizualna plesna predstava, ki odpira vprašanja o iskanju človekovega središča v kompleksnem in kontradiktornem sodobnem svetu. To središče je dosegljivo šele, ko se vsaj delno osvobodimo ega in pozabimo na ponos, na materialne dobrine, položaj v družbi in na zapovedi, ki jih družba narekuje. Pravzaprav je dosegljivo šele takrat, ko pozabimo, da smo sploh kaj iskali," pravi Daniel Petković, plesalec, igralec in performer, ki se bo drevi predstavil s svojim plesnim prvencem Terra umbilicus. "Tu ne gre za sebično individualno iskanje lastnega miru ali blagostanja, temveč kvečjemu za vzajemno sodelovanje med ljudmi za dobro nas vseh," dodaja.
Plesalčevo svetišče
Predstavo je označil tudi kot "uprostorjeno gibalno meditacijo, umeščeno v spremenljivo odzivno vizualno in zvočno okolje." Močan pečat ji dajejo vizualne projekcije, videoposnetek okolja Urbana Beline, ki se generirajo v času predstave in so tako ob vsaki izvedbi drugačne. Digitalno okolje je projicirano na scenografijo šestih stebrov in na ozadje med stebri. Med stebri, ki spominjajo na grška svetišča, kot je bil Delfi, kamor so se posamezniki ob prelomnih trenutkih zatekali v iskanju odgovorov na težka življenjska vprašanja, Petković s svojo gibalno meditacijo uprizarja tudi spremenjena stanja zavesti, ki jih posameznik lahko izkusi ob zlomu identitete, v trenutkih, ko nekaj znotraj nas kolapsira in obenem omogoči oblikovanje drugačne osebnosti.
V ta namen se je poglobil v strokovno literaturo s področij socialne psihologije, antropologije, sociologije, šamanizma, izhajal pa je tudi iz lastnih duhovnih izkušenj. Že nekaj časa ga zanimajo spremenjena stanja zavesti, v katerih ego za nekaj časa zamre in posameznik začuti usrediščenost in ljubezen do sveta, tudi občutje blaženosti kot pristen občutek sreče in ljubezni do vsega stvarstva, ljudi in živali. Izkustvo takšnih stanj prepoznava kot sporočilo, ki ga je vredno izpostaviti in prenašati dalje. "Sicer te v vsakdanjem življenju zlahka ponese, te kaj preseneti in marsikaj vrže iz tira, a menim, da je takšno občutje dosegljivo in se ga je dobro večkrat spomniti, saj obsega tudi prijaznost do ljudi in delovanje v dobro nas vseh," pravi Petković.
Različna stanja zavesti v interakciji s spreminjajočim se okoljem
Omenjeni kolaps vidi kot prostor radikalne svobode in drznosti, v katerem se preseganje lastnih zmožnosti in omejitev vzpostavlja skozi različna stanja - svobodo, ljubezen, strah, nemir, gnus, pripadnost, destruktivnost ipd. Ko ego odmira, je posameznik v bolečem stanju konflikta, notranje napetosti, izgubljenosti, brezizhodnosti. Uprizarjanje teh stanj in prehajanje med njimi sloni na vpogledu vase in raziskovanju, kako "pasti" v posamezno stanje. "Ko dejansko si v posameznem stanju, ko ga imaš v sebi, se to pozna tudi na gibu in izgovarjavi besedila ter lahko pride do gledalcev. Predvsem gre za to, da se mi zgodi 'klik' v glavi. Včasih prizor raje začnem 10 sekund pozneje, da se res spustim v posamezno stanje in jadram med različnimi stanji."
Pri tem se prilagaja nenehno spreminjajočemu se vizualnemu okolju, ki narekuje gibanje. "Slika ima življenje samo za sebe. Deluje po nekaterih vnaprej pripravljenih, zakodiranih intervalih, a je tudi vsakič drugačna, z drugačnimi teksturami, svetlobo, šumom ipd." Tako mora biti plesalec med predstavo nanje nenehno pozoren, da se uskladi s projiciranim živim okoljem, vzpostavi odnos z njim, ujame želeno razmerje, se včasih z njim stopi in drugič oddalji; da ujame posamezne slike in pleše glede na projicirano okolje, obenem pa se igra z različnimi kombinacijami tega vizualno-plesnega dialoga, z odnosom do slik na stebrih, na tleh ali v ozadju.
Abstraktno hipnotično okolje, ki te popelje na popotovanje
Urban Belina je scenografijo in generativna videookolja ustvarjal na podlagi nastajajočega gibalnega materiala, z Danielom Petkovićem pa sta sodelovala že prej - pri dveh Petkovićevih plesnih miniaturah Reminiscence in Belo ter pri Belinovem avdiovizualnem performansu Biti svoj lastni prevod/Biti svoj vlastiti prevod. Prav ob njunem sodelovanju je plesalec odkril široke možnosti v simbiozi plesa in digitalnih vizualij in se odločil, da svoj celovečerni plesni prvenec zastavi na tem presečišču. "Zanimajo me takšni 'fantazijski svetovi', hipnotično okolje, ki te lahko odreže od vsakdanjega življenja in te popelje na potovanje, abstrakten svet, ki lahko vsakemu predstavlja nekaj drugega in omogoča različne pomene, različna vživetja, vnose lastnih doživetij za posameznega gledalca," pravi plesalec in hkrati poudarja, da se v prihodnosti kljub temu ne želi omejiti le na takšen tip predstav.
Belina, ki sicer deluje kot književni prevajalec in objavlja lastno avtorsko prozo, je za predstavo prispeval tudi besedilo; nekatere dele besedila je napisal posebej za predstavo, druge sta s Petkovićem izbrala iz že obstoječih besedil, ki jih je Belina napisal v Petkovićevih letih. "Našla sva nekaj tekstov, ki jih je Urban napisal, ko je bil star toliko kot zdaj jaz. Ne vem, ali je nekaj posebnega v teh letih, a zanimivo, kakšno sovpadanje sva odkrila med mojimi občutji in občutji, ki jih dajejo ti teksti," je povedal Petković.
Prav tako pomembna je tudi zvočna komponenta Slaviše Stevanovića z umetniškim imenom Evano, ki se je v proces ustvarjanja vključil že na začetku in gradil glasbeno atmosfero sočasno s Petkovićevimi plesnimi improvizacijami.
Priložnosti za mlade ustvarjalce
Predstava, ki bo izvedena v Stari pošti, dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, je nastala v Emanatovi programski sekciji, ki je posvečena premieram mladih ustvarjalcev. K ustvarjanju avtorskega prvenca ga je povabila plesalka, koreografinja in pedagoginja Maja Delak, ustanoviteljica, direktorica in umetniška vodja zavoda Emanat. Kot pravi Petković, je za to priložnost zelo hvaležen, saj mladi ustvarjalci težko pridejo do možnosti za lasten avtorski projekt, s katerim se lahko predstavijo tudi širši javnosti, sploh če morajo za takšno priložnost tekmovati z že uveljavljenimi ustvarjalci. Možnosti za avtorsko ustvarjanje mladih so pomembne, saj se tek stvari včasih zdi prav brezizhoden, povabilo pa pomeni, da nekdo prepozna tvoj potencial in predstavlja možnost, da deluješ, se predstaviš kot avtor in dobiš izkušnje, pravi Petković. Posebna sredstva in pozornost, namenjena mladim ustvarjalcem, omogočajo tudi, da se oblikuje nova generacija mladih slovenskih plesalcev in koreografov, kot pozitivno sklene Petković: "Upam, da bo postalo živahno."