Igra je napisana za nazaj, ozira se na čas tik po drugi svetovni vojni pa vse do današnjega, dramske osebe so postavljene v čas, ki je zagotovo mimo in končan. Usodo Svetozarjeve vdove in njegovih treh sinov spremljamo od negotovih štiridesetih prek viharnih šestdesetih in krvavih devetdesetih let do danes. Foto: MGL/Barbara Čeferin
Igra je napisana za nazaj, ozira se na čas tik po drugi svetovni vojni pa vse do današnjega, dramske osebe so postavljene v čas, ki je zagotovo mimo in končan. Usodo Svetozarjeve vdove in njegovih treh sinov spremljamo od negotovih štiridesetih prek viharnih šestdesetih in krvavih devetdesetih let do danes. Foto: MGL/Barbara Čeferin
Lado Kralj opozarja, da se Jovanović v svojem opusu vedno znova vrača oziroma izbira med dvema osnovnima modeloma, "med sarkastično grotesko v maniri drame absurda na eni strani in brechtovsko dokumentarno dramo na drugi". Prav združevanje teh dveh modelov je značilno tako za Karamazove kot za Razodetja. Foto: MGL/Barbara Čeferin
Če so bili Karamazovi nekakšno nadaljevanje, hkrati pa tudi variacija in varianta Osvoboditve Skopja, tako da sta obe igri sestavili mozaik tragično-grotesknih usod kot posledic vojnega in povojnega ideološkega nasilja, so Razodetja nekakšna "bastardna tretja sestra" obeh iger. Foto: MGL/Barbara Čeferin

Dušan Jovanović, eden izmed vidnejših sodobnih slovenskih dramatikov, je za snov svoje najnovejše drame posegel v še eno svojo dramo, v Karamazove iz leta 1980, ki se ukvarjajo z Golim otokom ter odnosi med očetom in sinovi, to pa nato nadgradil s številnimi (avto)citatnimi nanosi iz drugih besedil.

Razodetja dopisujejo tisto, česar Karamazovi še niso mogli zaobjeti, teh trideset let, v katerih se je vse spremenilo; prišla je demokratizacija, nacionalizmi, tranzicija, vojne na območju, žrtve, ranjeni in razseljeni, nove države na kadavru stare. Ideologijo je zamenjal kapital, od zgoraj dirigirano poročanje in skrb za resnico, eno samo, je zamenjala poplava informacij, ki včasih onemogočajo, da bi zaradi posamičnosti ugledali celoto, zaradi dreves – gozd.

Krstno izvedbo, ki bo premiero doživela nocoj ob 20.00 na Velikem odru MGL-ja, je režiral Janez Pipan, ki je tudi avtor uprizoritvene priredbe in dramaturg predstave.

30 let po informbiroju
Gre pa za zgodbo o družini Svetozarja Karamazova, očeta dveh otrok in nepopustljivega komunista. Ko spozna strojepisko Olgo Bizjak, požene prvo ženo Natalijo čez prag in se znova poroči. Mlada strojepiska, ki se v Beograd preseli iz rodne Slovenije, se zaljubi, čez noč postane mačeha Svetozarjevih dveh sinov Branka in Dejana ter zanosi. Toda z ljubeznijo svojega življenja bo preživela samo devet kratkih mesecev. Svetozarja namreč v burnem povojnem času na partijskem sestanku zaradi napačne politične opredelitve – ker noče ali ne more spremeniti svojega odnosa do SSSR – zaprejo oz. pošljejo na prevzgojo na Goli otok, po kateri se vrne na prostost in umre.

Nadaljevanje zgodbe "beremo" z očmi nedolžne, v marsičem tudi naivne ženske, ki z bremenom svoje intimne usode kot uročena obstoji na širšem prizorišču zgodovine. Travma, ki je Svetozar ne more razrešiti, se prenaša na njegove tri sinove. Dejan postane zdravnik, v zadnji srbski vojni leta 1992 je vpoklican kot rezervist, v kantini ga pomotoma obstreli sovojak in zaradi tega postane paraplegik. Branko se v Londonu poskuša udinjati četnikom in Pravoslavni cerkvi, vrne se v Srbijo in pade kot prostovoljec v nesmiselni vojni. Najmlajši sin Janez pa postane rockzvezdnik in akter študentskih gibanj.

Igralci in drugi sodelujoči
V predstavi igrajo Sebastian Cavazza, Bernarda Oman, Jure Henigman/Jordan Arih k. g., Domen Valič/ Natan Luka Vihar k. g., Tjaša Železnik, Maja Šugman k. g./Jana Zupančič, Matej Puc/Ivo Vitez k. g., Primož Pirnat, Tanja Dimitrievska, Judita Zidar, Jožef Ropoša, Gašper Tič, Boris Kerč, Marta Kosturska k. g., Tina Abram k. g., Borislav Horvat k. g. in Rafael Rijavec k. g. Za jezik je poskrbela lektorica Barbara Rogelj. Likovno podobo predstave so zasnovali scenograf Marko Japelj, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. Avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar.