Premiera Rdeče, drame priznanega ameriškega dramatika in scenarista Johna Logana v prevodu Dese Puc in v režiji Zvoneta Šedlbauerja, bo nocoj ob 20. uri v ljubljanski Mali Drami. Glavni vlogi v igri, ki govori o menjavanju generacij v slikarstvu 20. stoletja, bosta odigrala Gregor Baković in Saša Tabaković.

Zaradi morale vrnil današnji milijon dolarjev
Dramatik in scenarist John Logan, med drugim tudi (so)avtor scenarijev za filme Gladiator, Letalec, Sweeny Todd: Hudičev brivec in najnovejši film o Jamesu Bondu – Skyfall, je igro Rdeča napisal leta 2009. Junija 2010 je prejela šest nagrad tony, tudi za najboljšo igro.

Režiser Zvone Šedlbauer je kot jedro uprizoritve Rdeča označil dialog slikarja Marka Rothka z asistentom Kenom, ki ga v času največje popularnosti umetnik najame za sestavljanje in napenjanje okvirjev, grundiranje platen velikih formatov, čiščenje čopičev … Umetnostni zgodovinar in poznavalec Marka Rothka Tomaž Brejc pravi, da igra prikazuje čas, v katerem Mark Rothko doseže svoj prvi nesporni vrh ustvarjanja in slave, ravno ko je za bogate naročnike slikal okoli trideset platen, ki naj bi visela v petični restavraciji manhattanskega Seagram Buildinga. Pozneje je slikar slike zahteval nazaj in vrnil visok honorar, primerljiv današnjemu milijonu ameriških dolarjev, saj je verjel, da njegove slike v dragi restavraciji nasprotujejo njegovemu moralnemu in ustvarjalnemu etosu.

Sodoben v slikanju, konservativen v glasbi
Ameriški ekspresionisti so za ateljeje najemali velikanske prostore, hale, nekdanje telovadnice, zato je bilo ustvariti občutek Rothkovega ateljeja na odru Male drame za slikarja in scenografa Žarka Vrezca velik in zanimiv izziv: "Oder smo s številnimi rekviziti in poustvarjanjem nekaterih Rothkovih del poskušali spremeniti v slikarski atelje, ki bi deloval čim večji," je povedal Vrezec.

Glasbena oblikovalka uprizoritve Darja Hlavka Godina je izpostavila, da je imel Mark Rothko kljub svoji modernosti precej konservativen glasbeni okus. Glasbeni koncept uprizoritve v Drami so po njenih besedah oblikovali na dveh ravneh: prvi del predstavlja glasba, ki jo je v svojem ateljeju dejansko poslušal Rothko, drugi del pa sestavlja sodobna glasba, ki ponazarja oziroma daje prosto pot občutjem gledalca, ki se prebudijo ob Rothkovi umetnosti in sami uprizoritvi.