Peter Militarev (1939, Pirniče), čigar režije so izrazito individualne in slogovno prepoznavne, je priznanje prejel za svoj življenjski opus na področju slovenskega gledališča na avstrijskem Koroškem. V 50 letih udejstvovanja je ustvaril več kot 300 režij, od spektakularnih množičnih uprizoritev na prostem do intimnih lutkovnih predstav.

Za družbenokritično gledališče koroških Slovencev
Režiser je "ljubiteljstvo in amaterizem, ki sta oblikovala podobo slovenskega gledališča na (avstrijskem) Koroškem, obogatil in presegal z inovacijo na režijski, dramaturški, vzgojni in na vsesplošni gledališki ravni. Odprl je pot različnim gledališkim žanrom ter okrepil prizadevanja za sodobno dramsko ustvarjanje in družbenokritično gledališče koroških Slovencev. Peter Militarev si je z velikim angažmajem prizadeval za umetniško ambicioznejše gledališko ustvarjanje s prepletanjem ljubiteljskega in profesionalnega gledališča," piše v utemeljitvi nagrade.

Militarev je z mentorskim delom spodbujal negovanje slovenske besede in hkrati uveljavljal nove poglede na gledališko ustvarjanje. Svoj pečat je pustil prav po vsej avstrijski Koroški od Šentprimoža (Prizori s Prežihom, Prežihova Požganica, Cankarjevi Hlapci, Novačanova Veleja in Erzmanov Samomorilec) do Šentjanža (Puntarjevo Drezanje v kamen, Lipuševo Mrtvo oznanilo in Frischevi Dobernik in požigalci), pa tudi v Svatnah (Messner/Hartmanova priredba Miklove Zale), Borovljah (Messnerjev Buge vas primi - gralva venus), Brnci (Allenov Bog, Nicht war, Johann? ter Bevkova Dva brata), v Škocjanu (Porter-Militarev: Kušn me Katka) in v Celovcu (Obračun Janka Messnerja). Njegove predstave so uprizarjali tudi na Svetovnem festivalu gledališč manjšin, so še zapisali pri SPZ-ju.

Militarev je svojo gledališko pot začel že v domači osnovni šoli pod režijskim vodstvom svoje mame Verene. Kot dijak šentviške gimnazije je igral v DPD Svoboda Medvode, potem pa je bil za desetletje predan Šentjakobskemu gledališču, kjer je ustvaril vrsto vlog, med njimi: Friderika v Župančičevi Veroniki Deseniški, Pastorja v Deževju, Njega v Vožnji v Osoje, Kaplana v Dobrem vojaku Švejku in Princa Aragonskega v Beneškem trgovcu. Pozneje se je popolnoma posvetil režiji in kot igralec ustvaril le še nekaj filmskih in TV-vlog: Idealist, Brezjansko polje, VOS. Po nekaj letih se je začel udejstvovati kot režiser, najprej ob redni zaposlitvi, potem pa kot samostojni kulturni delavec. Prvič se je preizkusil v Šentjakobskem gledališču s postavitvijo Torkarjeve Pisane žoge.

Še ena lovorika za dolgoletno delo
Za svoje delo je Militarev prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim Linhartovo plaketo in Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Srebrno plaketo slovenskega Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) je prejel za svoje izjemno obsežno in dolgoletno delo na področju gledališča, ki predstavlja nepogrešljiv prispevek k slovenski ljubiteljski gledališki ustvarjalnosti.

Slovenska prosvetna zveza je ena od obeh osrednjih kulturnih organizacij koroških Slovencev. Leta 1934 je nastala iz Slovenske krščansko-socialne zveze. Ta je bila ustanovljena 20. oktobra 1907 na pobudo celovškega stolnega kaplana Lamberta Ehrlicha. Njen cilj je bil ustanavljati ter finančno in moralno podpirati nepolitična društva, nastala na krščansko-socialnih načelih, ter skrbeti za izobraževanje koroških Slovencev v krščanskem in narodnem duhu. SPZ strokovno, organizacijsko, finančno in drugače podpira 47 vanjo vključenih slovenskih krajevnih kulturnih in prosvetnih društev na avstrijskem Koroškem ter skrbi za strokovno izobraževanje kulturnih delavcev in njihovo povezovanje s kulturnimi ustanovami v Sloveniji.