To je ozadje Rojstva Venere, plesno-gledališke predstave, ki jo je po dramskem besedilu Iva Svetine na oder postavila Barbara Novakovič Kolenc. Ljubljanska premiera bo nocoj ob 20.00 v Katedrali Kina Šiške, ponovitev pa še v torek ob 17.00.

Naslov predstave je seveda prevzet iz ene najznamenitejših slik tistega obdobja, istoimenske umetnine Sandra Botticellija, prek katerega predstava slika florentinski quattrocento v vseh njegovih nasprotjih. Dogajanje je torej postavljeno v toskansko mesto, ki danes velja za zibelko renesančne umetnosti, in sicer med september 1449 in maj 1498 (se pravi med v čas med vdorom Karla VIII. in smrtjo patra Girolama Savonarole).

Botticelli, eden vodilnih umetnikov v novem slikarstvu cvetočih Firenc, je pod mecenstvom Medičejcev ustvaril mojstrovine, kot so Pomlad in Rojstvo Venere, pa tudi veličasten Poklon svetih treh kraljev. Vendar, ko je na prizorišče stopil karizmatični pridigar Savonarole, je tudi Botticelli vse bolj sprejemal njegove ekstremne ideje, ki so umetniška dela obsojala kot nemoralna in zato s "škodljivimi" knjigami potrebna zažiga. Botticelli je bil razpet med tisto pogansko lepoto, mitološke prizore, polne Vener, ki so jo renesančni slikarji slikali s takšno vnemo, naročniki pa obešali v svoje razkošne domove, in pa strahom, ki ga je preganjal zaradi istega čaščenja.

Dokler se ni vdal vplivu dominikanskega pridigarja, ki je bil po izgonu Medičejcev dejansko neke vrste vladar Firenc, je bil eden najizrazitejših oznanjevalcev renesanse kot duhovne prenove. Pod patrovim vplivom pa je pozabil na lastna renesančno humanistična načela. Svojo novo vero je izpovedal s sliko Mistično rojstvo (Nativita), ki jo je dokončal leta 1501 in v katerem se angeli in ljudje objemajo. A to je začelo najedati njegovo ustvarjalno silo. Po tem ni Botticelli naslikal nič pomembnega, naredil je le še ilustracije k Božanski komediji. Prihajala je nova generacija, ki ga je počasi prekašala, dvignila renesančne dosežke na novo raven, mojster Botticelli pa je počasi tonil v pozabo.

Florentinci se seveda niso bili povsem pripravljeni odpovedati svoji umetnosti, Sovanorolova pričakovanja so jim bila na koncu preveč radikalna in dočakal ga je bridek konec na grmadi. Ko Savonarola gori na grmadi, Botticelli stoji pred praznim platnom, na katerega napiše Nativita. Amadeo, s katerim imata zapleteno razmerje, ga prosi odpuščanja. Skozi prazno platno vstopita Simonetta in Clarice. Ves čas v igro vdira sedanjost, ko skušajo vrhunski strokovnjaki Rojstvo Venere rešiti pred uničenjem.

Še k enemu pomembnemu slikarja 15. stoletja, pravzaprav prvemu velikemu slikarju quattrocenta, se ozira predstava. Prezgodaj umrli Masaccio (umrl je star komaj šestindvajset) je bil tisti, ki je v resnici tlakoval pot, po kateri so potem Botticelli in drugi renesančni mojstri nadaljevali. Vasari ga je opisal kot najboljšega slikarja svoje generacije, njegove figure pa so monumentalne in prezimljene v čutnem.

Kot so ustvarjalci zapisali ob predstavi, ki je nastala v sodelovanju Muzeuma, Kina Šiška in Kosovelovega doma, ponuja Svetinovo dramsko besedilo širok spekter tem o obdobju renesanse in slikarstvu quattrocenta.

V predstavi nastopajo Maruša Majer, Manca Krnel, Mateja Rebolj, Jernej Gašperin in Vid Klemenc. Kostume je oblikoval Leo Kulaš, sceno Vlatka Ljubanović, glasbo podpisujejo Dario Nožić Serini, Luka Lah in Tine Grgurevič.

Premierno je bila predstava uprizorjena novembra lani v Kosovelovem domu v Sežani.