Dramsko besedilo priznanega črnogorskega dramatika Ljubomirja Đurkovića se navdihuje pri motivu tobelije, a spregovori predvsem o današnjem času osamljenosti, utesnjenosti, o bremenu svobode in neizpolnjenosti. Foto: Vasko Vračovski
Dramsko besedilo priznanega črnogorskega dramatika Ljubomirja Đurkovića se navdihuje pri motivu tobelije, a spregovori predvsem o današnjem času osamljenosti, utesnjenosti, o bremenu svobode in neizpolnjenosti. Foto: Vasko Vračovski
V predstavi igrajo makedonska igralka Joano Popovsko (na sredini) ter bolgarski igralki Kamelija Liškovska (desno) in Rosica Ognjanova (levo). Predstava je nastala v koprodukciji Kulturnega društva B-51 (EX PONTO), Dramskega teatra Vratza in Mal dramskega teatra Bitola. Foto: Vasko Vračovski

V dveh letih je to že peta nagrada za ekipo predstave Tobelija.

Festival je potekal od 20. do 25. novembra v mestu Pitesti, sodelovalo je 12 predstav, je sporočil Niko Goršič, ki se v režiserski vlogi predstavlja kot Nick Upper.

Predstava Tobelija je nastala v koprodukciji članov NETA-mreže: Kulturnega društva B-51 iz Ljubljane, Dramskega teatra Vratza iz Beograda in Mal dramskega teatra iz Bitole iz Makedonije. Slovenska premiera je bila na lanskem festivalu Ex Ponto, na njem si je prislužila drugo nagrado občinstva.


Uspeh na Balkanu
V Bolgariji je predstava dobila nagrado za režijo in igralke na mednarodnem festivalu Nove evropske teatrske akcije (NETA), v Makedoniji pa je bila razglašena za najboljšo predstavo na festivalu Igralec Evrope 2014.

Črnogorski pisec Ljubomir Đurković je v igri upodobil strtost treh žensk po smrti njihovega moškega - sina, brata in moža. S svojo žalostjo so zaprte v majhnem prostoru, ki jih obenem utesnjuje in onemogoča, po drugi strani pa bistveno definira in ohranja.

Kaj je običaj tobelije?
Avtor je sodobno zgodbo o družini v malem stanovanju mestnega bloka povezal s starodavnim črnogorsko-albanskim običajem tobelij - deklet, ki so se v družinah brez moških potomcev zaobljubile nedolžnosti in prevzele vlogo neobstoječega sina, moškega dediča in glave družine. Zgodba je osredotočena na hierarhijo znotraj mrtvaškega zaboja, v katerem so shranjene sledi prisotnosti neke patriarhalne tradicije, ne na nekem ruralnem obrobju, ampak v urbanem okolju velikega mesta.

V predstavi nastopajo Joana Popovska, Kamelija Liškovska in Rosica Ognjanova. Dramaturgija je bila Ina Gjuleva, scenografijo in kostumografijo je podpisala Marija Dimanova, koreografijo Jasna Knez. Za izbor glasbe je poskrbel Damir Domitrović.