Gibalno-gledališki avtorski projekt Mateje Pucko in Viktorja Megliča je na oder prinesel zgodbo, ki skozi japonsko tehniko buto gledalce sooča s samostjo posameznika. Kot pojasnjujeta avtorja, išče posameznik lastno identiteto in resnično komunikacijo v svetu, ki nas želi za vsako ceno robotizirati.

Problemi senzibilnega posameznika
Mateja Pucko in Viktor Meglič skozi jezik buta - ta je nastal po drugi svetovni vojni kot upor klasični kulturi in amerikanizaciji Japonske - spregovorita zgodbo hrbta, ki ponazarja v japonski tradiciji človekov resnični obraz, s katerega so odpadle vse maske. V predstavi, ki jo ponuja Mariborsko dramsko društvo Muki, opozarjata avtorja na probleme, s katerimi se ob stiku z današnjo kapitalistično ustrojeno družbo, ki s svojo populistično-marketinško idejo potrošništva tako ali drugače kroji posameznikov vsakdan, sooča senzibilen posameznik.

Kdo sta avtorja predstave?
Tako Mateja Pucko kot Viktor Meglič sta diplomanta AGRFT-ja in zaposlena v SNG Maribor. Puckova je za vlogo Donje Uracce v uprizoritvi Cid Pierra Corneilla leta 1999 prejela študentsko Severjevo nagrado, pohvali pa se lahko tudi s Prešernovo nagrado za vlogo, ki si jo je priborila z vlogo gospodične L. Smalls in gospodične M. Price v uprizoritvi Thomasovega dela Pod mlečnim gozdom leta 2001. Meglič je za svoje delo do zdaj prejel zlatolasko za vlogo Turia v Shakespearovih Dveh gospodih iz Verone (2004), trenutno pa se predstavlja v naslovni vlogi Evripidove drame Orest.

Po premieri bodo predstavo na ogled ponudili še 7. in 8. januarja.