Leta 1952 je Ionesco napisal tragično farso Stoli v enem dejanju, ki jo je leta 1973 prevedla Alja Tkačeva. Njen prevod so uporabili v Slovenskem gledališču Celje, kjer so premierno uprizorili Ionescovo delo. V predstavi nastopajo Bojan Umek, Manca Ogorevc in Luka Cimprič, kot dramaturginja je z režiserjem Miho Golobom sodelovala Tatjana Doma, kostume si je zamislila Mateja Benedetti, glasbo je prispeval Vasko Atanasovski, nad izreko pa je skrbel lektor Simon Šerbinek.

Obiski, ki to niso
Dogajanje Stolov je postavljeno na osamljeni otok, kjer Starec in Starka pripravljata stole za nevidne goste, ki ju obiskujejo. Ti so nato soočeni z nejasnimi in skrivnostnimi spomini para, hkrati pa je gledalec postavljen pred brutalno resnico sveta, utemeljenega na laži in fikciji, kjer se prepletajo človeške želje, podzavest, iluzije, samota in odtujenost, iz tega pa izhaja absurdna komika, ki zastavlja vprašanje o smislu bivanja.

Od banalnosti do stiske
Eugène Ionesco, rojen kot Eugen Ionescu (1909–1994) francosko-romunski dramatik, je eden glavnih predstavnikov dramatike absurda. Prek smešenja najbolj banalnih situacij v svojem dramskem pisanju upodablja človeško samoto in nepomembnost posameznikove eksistence.

Temeljni problem Ionescove dramatike je nezmožnost sprejeti smrt kot sestavni del življenja. Svoje lastne fobije je dramatik preoblikoval v umetniško snov svojih del. Celoten Ionescov dramski opus je zaznamovan z neutrudnim prizadevanjem in s potrebo po razlagi posameznikovega položaja v svetu, ki je tuj in grozljiv.

L. Š.