Njegov obsežen opus velja danes za neusahljiv vir dialoga med umetniškimi zvrstmi, identiteto in izklesanim osebnim izrazom. Ustvaril je nekaj vrhuncev slovenske umetnosti, ker je gradil predvsem na delih slovenskih skladateljev, pa velja tudi za pomembnega sooblikovalca slovenske glasbene ustvarjalnosti.
Vlasto Dedović se je rodil 9. junija 1934 v Ivangradu v Črni gori. V Ljubljano je prišel leta 1953, da bi končal baletno šolo. Prvi angažma je dobil leta 1956 v ljubljanskem baletnem ansamblu, leta 1957 v Göteborgu in postal je solist. V šestdesetih in na začetku sedemdesetih let je deloval v Stora Teatern v Göteborgu in v Cullberg Balleten na Švedskem, kjer je bil tudi pedagog in koreograf. Od leta 1972 do upokojitve 1992 je bil zaposlen v SNG-ju Opera in balet Ljubljana, kjer je deloval tudi kot pedagog ter večkrat asistent koreografije. Od leta 1985 je dve sezoni tudi vodil ljubljansko baletno hišo. Od leta 1979 do 1986 je bil pedagog na ljubljanski baletni šoli. Tudi po upokojitvi je ostal dejaven na koreografskem in plesnem področju.
Nastopal je v številnih baletnih predstavah doma in na tujem ter ustvaril več kot 50 baletnih vlog. Njegov koreografski pristop so bogatile izkušnje, ki jih je pridobival kot baletni plesalec, na katerega so imeli velik vpliv velikani, kot so bili Pia in Pino Mlakar ter Birgit Cullberg.
Koreografije, ki jih je podaril slovenski glasbi
Obsežen je tudi njegov koreografski delež, ki šteje 38 krajših in daljših baletov, med temi so Pepelka v Göteburgu, Coppélia v Novem Sadu, Tri sestre v Zagrebu, Flamska legenda v Mariboru. Na glasbo slovenskih skladateljev pa je med drugim prispeval koreografije Žica (1976), Perpetuum (1994) in Nori malar (2001) na glasbo Janeza Gregorca, Trobenta in vrag na glasbo Alojza Srebotnjaka in 4. simfonija na glasbo Lucijana Marije Škerjanca (pod skupnim naslovom Slovenski baletni večer, 1983), Sinfonia per archi na glasbo Uroša Kreka (1979), Matiček se ženi na glasbo Janija Goloba (1994) ter druge.
Leta 1982 je na jugoslovanskih koreografskih tekmovanjih v Novem Sadu prejel drugo nagrado za balet dotik, leta 1984 pa zlato plaketo za balet Kajn in Abel. Kot koreograf Norega malarja je bil leta 2002 nagrajen z nagrado Lidije Wisiak Društva baletnih umetnikov Slovenije za izjemen dosežek na področju baletne umetnosti. Pred tremi leti mu je DBUS podelilo nagrado Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo.