Pot Neila Simona je bila povezana s komedijantskim dvojcem Jackom Lemmonom in Walterjem Matthaujem, sodelovanje s katerima mu je prineslo uspeh na svetovni ravni. "Sprva sem delal z vsakim od njiju ločeno pri filmu in na odru, vendar sta skupaj kot mož in žena delovala kot nasprotna pola," je nekoč povedal za britanski Telegraph.

"Tukaj je nastopil humor. Ko sem pisal scenarij za Čuden par (The Odd Couple), sem imel v mislih Jacka kot ženo in Walterja kot moža." Film, ki ga je leta 1968 režiral Gene Saks, je postal uspešnica, ki je še danes večkrat predvajana in je doživela več predelav. Kot so ob njegovi smrti zapisali pri New York Timesu, je bil Simon "gledališki avtor, čigar ime je bilo sinonim za broadwajske komedije in uspeh", ob tem pa še, da je "doprinesel k temu, da je bil ameriški humor opredeljen na novo."

Mnogokratno ovenčani avtor
Neil Simon je v svojih komedijah slikal resnično življenje: človeške šibkosti, napake in strahove, ki jih je zapakiral v s šalami nabite gledališke igre in filmske scenarije. Mešanica naglega zbijanja šal ob hkratni globokoumnosti ga je naredila za nemara najbolj priljubljenega dramatika v ZDA in mu zagotovila zvesto občinstvo.

Čeprav so kritiki njegove komedije pogosto ocenili kot pretirano lahkotne in trivialne, se je Simon ponašal z več zlatimi globusi, emmyji in tonyji. Leta 1991 pa so ga ovenčali tudi s Pulitzerjevo nagrado, ki mu jo je prinesla komična drama Lost in Yonkers (Izgubljeni v Yonkersu), po kateri so dve leti pozneje posneli še film. Pred nekaj leti pa je Slovensko ljudsko gledališče Celje uprizorilo njegovo farso Govorice iz leta 1988.

To je leta 1927 v Bronxu v New Yorku rojenega avtorja samo dodatno spodbudilo, da se je pri ustvarjanju še bolj ukvarjal s svojo lastno zgodovino. "Preteklosti ne moreš pozabiti. Moraš se ukvarjati z njo," je nekoč dejal Simon, ki se je v času velike gospodarske krize rodil propadlemu poslovnežu in prav humor je bil tisti, ki mu je pomagal skozi življenje. Otožno vzdušje svojega otroštva je pozneje mojstrsko prenesel v gledališke predstave, kot so Brighton Beach Memoirs (1983), Biloxi Blues (1985) ali Broadway Bound (1986).

Uvodno sodelovanje s starejšim bratom
Sicer pa je talent Neila Simona že zgodaj zaznal njegov starejši brat Danny, s katerim sta skupaj pisala skeče za radio in televizijo. Danny jo je nato mahnil v Hollywood, Neil pa je sprva zaslovel v gledališču in se nato uveljavil še v svetu filma.

Leta 1963 so po njegovi gledališki igri Come Blow Your Horn posneli istoimenski film s Frankom Sinatro v glavni vlogi. Predstavo Barefoot in the Park pa so po večletnem uprizarjanju na Broadwayu prav tako prelili v film, v katerem sta leta 1967 nastopila Jane Fonda in Robert Redford.

Neil Simon je torej dosegel mnoge uspehe, v zasebnem življenju pa je oče treh otrok doživel več težkih trenutkov. Leta 1973 je po približno 20 letih zakonske zveze umrla njegova prva žena Joan Baim. Pozneje se je poročil še trikrat, z Diane Lander celo dvakrat. Leta 2004 so mu morali presaditi ledvico, pozneje pa tudi jetra.

Ne povsem harmonično razmerje z Broadwayem
In čeprav ga je Broadway naredil za zvezdo, z avtorjem ni vselej ravnal lepo. Leta 2009 so novo izvedbo njegove predstave Brighton Beach Memoirs umaknili po zgolj enem tednu uprizarjanja. "Brez besed sem," je takrat povedal za New York Times. "Po vseh teh letih še zmeraj ne razumem, kako deluje Broadway." V naslednjem letu je nato sklenil svojo karierno pot.

Po poročanju New York Timesa, ki se sklicuje na dramatikovega tiskovnega predstavnika, je Neil Simon umrl v nedeljo na Manhattnu v starosti 91 let.