V zameno za vstopnice, ki so stale tudi do 120 evrov, so ljubitelji Monty Pythona menda še zadnjič skupaj na odru lahko videli Erica Idla, Johna Cleesa, Terryja Jonesa, Michaela Palina in Terryja Gilliama; danes so vsi že v sedemdesetih in pričujoči niz desetih nastopov v londonski dvorani O2 je, tako pravijo, njihovo slovo od klasičnih pythonovskih skečev.

Večer, ki so ga naslovili Monty Python Live (Mostly): One Down Five to Go (in pri tem imajo seveda v mislih svojega pokojnega kolega Grahama Chapmana, ki je za rakom umrl leta 1989), je točno to, kar bi človek od naslova pričakoval: nekakšen venček najslavnejših skečev skupine, ki jih njihovi avtorji uprizarjajo v živo. Zadnji nastop v seriji, 20. julija, bodo v živo prenašali v svet.

Pythonovcem sta v živo na pomoč priskočila orkester in zborček pojočih, poskakujočih pevcev. Svoje kultne vloge je prišla ponovit tudi Carol Cleveland, edina ženska, ki je v šestdesetih redno nastopala v skečih pythonovcev, ki so s svojim specifičnim angleškim humorjem morda prvi dosegli svetovni sloves. Zgoraj omenjeni Graham Chapman je "nastopil" v obliki posnetkov na ogromnem platnu, kjer so predvajali tudi nekaj odlomkov iz originalnih televizijskih skečev.

V obliki vnaprej posnetega "vklopa" je sodeloval eden izmed najslavnejših oboževalcev peterice, teoretični fizik Stephen Hawking, Stephen Fry pa je kar v živo sodeloval pri skeču Blackmail, parodiji televizijskega šova, v kateri voditelj razkriva temne, sočne skrivnosti tekmovalcev, če ti ne pokličejo po telefonu z dovolj visoko denarno ponudbo.

Nekateri skeči so po toliko letih v živo "vžgali" malo manj kot drugi, ampak veliko večino je občinstvo sprejelo z rjovečim smehom; med uspešnejšimi je bil Anne Elk's Theory on Brontosauruses, tisti, v katerem Cleese igra zmedeno znanstvenico, ki daje izjavo za televizijo. Med napadi kašlja in zavlačevanjem nekako le izdavi svojo "teorijo", da so bili brontozavri suhljati pri vratu, precej krepki okrog pasu in pri repu spet tanki.

Pythonovci so seveda odpeli tudi svojo slavno drvarsko pesem ("He's a lumberjack and he's okay!"), v kateri Palin kot možati drvar prek pesmice razkrije, da se pravzaprav rad preoblači v žensko.

Ha! Nihče ne pričakuje španske inkvizicije!
In kaj bi sploh bila obletnica, če ne bi uprizorili svojega najbrž najslavnejšega skeča, tistega, ki je pravzaprav celo prispeval stavek v angleško besedišče. "Nihče ne pričakuje španske inkvizicije!" namreč tulijo trije inkvizitorji v rdečih opravah, ki vpadejo od nikoder in svoji žrtvi, prijazni mali tetki, grozijo z muko "sedenja v ta udobnem kavču" in "drezanja z mehko blazino".

"Ne ne, samo hrepeni po fjordih"
Prav tako obvezen del repertoarja je skeč, v katerem skuša John Cleese v trgovino z malimi živalmi vrniti mrtvo papigo, za katero pa prodajalec vztrajno trdi, da je samo zelo, zelo utrujena in pač počiva.

Za piko na i je bilo celo nekaj novih točk; Eric Idle je v spremljavi zborčka odpel song I Like Chinese, v katerem poje slavospeve Kitajcem, da so pokupili ameriški dolg, in zagotavlja, da "bodo brez dvoma preživeli".

Končalo pa se je seveda na edini mogoči način: osrednja peterica je na oder prikorakala v belih smokingih in skupaj odpela Always Look on the Bright Side of Life, slavno pesem iz Brianovega življenja. Idle je brenkal na kitaro, občinstvo pa je pritegnilo refrenu, po katerem je življenje precej absurdno, smrt pa zadnje poglavje.

Nekdo je le rekel: Obupno lena produkcija
Vseh pa zadnji spektakel ni navdušil. Independentovega kritika Johna Walsha, ki je po lastnih besedah "že od nekdaj oboževalec", je "prav bolelo", da jih mora kritizirati. Pa jih je le: "Tole je obupno lena produkcija, ki počiva na lovorikah in je ne zanima predstavljanje novega programa, ki se zanaša na televizijske posnetke in vriskajoče oboževanje avditorija, ki zna celotno besedilo na pamet. In ko se pojavijo animacije, se vprašaš: Kam so šli nastopajoči? So se morda malo ulegli?"

Pri Telegraphu so sicer sklenili, da je "že končna kombinacija skeča o mrvi papigi in prodajalne sira vredna cene vstopnice", a vseeno niso zmogli hvale brez zadržkov: "Starost ni skrotovičila zloveščih animacij Terryja Gilliama, ampak kamere, ki so na velika platna na obeh straneh odra prenašale vsak gib nastopajočih, niso mogle skriti pomenljive resnice: sic transit gloria Monty. John Cleese je bil hripav, Terry Jones se je moral zanašati na kartončke in na trenutke so bili videti izgubljeni v spektaklu."

Američane zmotila politična nekorektnost in seksizem
Še manj strahospoštovanja do institucije čutijo njihovi ameriški kolegi. "Komedija zastara hitreje kot druge oblike umetnosti in drža, ki jo poosebljajo ti skeči, bi potrebovala sodoben remiks," piše The Hollywood Reporter. "Seveda ni pošteno, da popkulturo včerajšnjega dne sodimo po merilih današnjega, ampak prav pythonovci morajo biti zadnji na svetu, ki se jim karikature transvestitskih, mencajočih homoseksualcev zdijo smešne. Tudi plesne točke, v katerih nastopajo mlada dekleta v miniaturnem spodnjem perilu in s plastičnimi oprsji, so vpadljivo anahronistične. Kar je bilo nekoč provokativno in drzno, se zdaj zdi nevarno blizu stari šoli in nezavednemu seksizmu. Dediščina pythonovcev je mešana, a je vseeno inteligentnejša od tega."