Gre za dramo Razdejani odmevne britanske dramatičarke Sarah Kane, ki jo je na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil režiser Vinko Möderndorfer. Prvič si jo je bilo že mogoče ogledati, sledila pa bo tudi druga premiera jutri ob 20.00.

Möderndorfer meni, da ima prvenec Sarah Kane stališče, da je besedilo, "ki mu gre zares". Za besedila te britanske avtorice velja, da so zahtevna in provokativna. Razdejane pa je pisala pod močnim vtisom zadnje balkanske vojne; v ospredje je postavila nasilje, ki se začne med dvema v intimnem odnosu in prerašča v metaforo na splošni ravni.

Sarah Kane, ki je študirala dramo na univerzi v Bristolu, se je rodila leta 1971. Vse svoje življenje se bojevala z depresivnimi razpoloženji, kar je bilo verjetno tudi usodno zanjo. Februarja 1999 so jo sprejeli v King's College bolnišnico v Londonu, ker je vzela preveliko količino tablet, dva dni pozneje pa se je v kopalnici bolnišnice obesila.

Uprizoritev skozi prizmo življenja
Sarah Kane je Razdejane napisala pri komaj 22 letih, besedilo pa so pogosto uprizarjali glede na njen samomor (samomor so številne uprizoritve vključevale v interpretacijo, kar ne velja za primer SMG-ja), pri tem pa zapostavljali kompleksnost drame.

Ekipa SMG-ja je skušala Razdejane razumeti skozi življenje, in ne smrt. Krstna slovenska uprizoritev Razdejanih v prevodu Zdravka Duše bo poskušala vsebovati tako naturalistične razsežnosti besedila kot tudi tiste subtilnejše, ko besedilo preseže alegorija, ponekod tudi metafora.

V predstavi igrajo Daša Doberšek, Primož Bezjak in Pavle Ravnohrib, za scenografijo je poskrbel Branko Hojnik, za kostume Alan Hranitelj, glasba pa je delo Bojana Jurjevčiča - Jurkija.

Burni odzivi v Londonu
Krstno uprizoritev v Londonu leta 1995 je videlo zgolj kakih tisoč gledalcev, a je kljubh temu postala najbolj razvpita predstava desetletja. Mediji so se zgražali nad eksplicitnimi prizori grozot in nasilja ter se spraševali: "Koliko brezupa lahko posreduješ in koliko groze lahko pokažeš, preden se občinstvo zasiti?"

Sarah Kane pa je na to odvrnila: "Nevarnost prevelikih odmerkov je v gledališču natanko tolikšna kot v življenju. Dilema je samo, pokazati ali ne pokazati. Jaz sem se odločila, da pokažem, ker se moramo včasih v domišljiji spustiti v pekel, da se nam v resničnosti ne bi bilo treba."

Brez milosti
Gledališče "u fris" (In-yer-face-theatre) je provaktivno gledališče, katerega besedila brez milosti uporabljajo in prikazujejo življenje. Nastalo je v Britaniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so avtorji, kot so Sarah Kane, Mark Ravenhill, Anthony Nielson in drugi, na odrske deske postavili življenje, prikazano malo bolj grobo in s pogosto rabo grdih izrazov, z besedami, ki se sogovorniku dobesedno prilepijo na obraz, in zelo natančnimi opisi (v Britaniji so tako prvič slišali izraz cunt (pizda) na odru šele s prihodom tovrstnih besedil).

Ljubezen postane le seks
Za glavne junake gledališča "u fris" besedi 'ljubim te' ne izražata ljubezni, temveč ob njunem izgovoru mislijo le na seks oziroma poseksal/a sem te, zdaj pa bi te še enkrat, in po možnosti še enkrat in vsaj še tolikokrat, dokler ne bi norel/a od ljubosumja ob misli, da bi te lahko poseksal kdo drug.

Med najbolj znanimi besedili gledališča "u fris" je filmska predelava Trainspottinga, ki je doživel tudi svojo odrsko različico, in film Bližnji odnosi (Closer), v katerem smo leta 2004 lahko gledali Juda Lawa, Natalie Portman, Julio Roberts in Cliva Owna, ki so se zapletali v medsebojne zdrahe in spletke, povezane zgolj z intimnimi (tako fizičnimi kot čustvenimi) odnosi.

Lejla Švabič