Spominski večer bo zaokrožila fotografska serija igralčevih markantnih likov in videoodlomek iz ene njegovih magistralnih vlog.

Stane Sever se je rodil leta 1914 v Ljubljani. Maturiral je leta 1936 v Mariboru. Na odrskih deskah je stal že v viškem sokolskem gledališču in Šentjakobskem gledališču. Prvi preboj je dosegel komaj dvajsetleten, leta 1934 z vlogo pisarja Mrve v gledališki predstavi Lepa Vida, v kateri je nastopil prav v ljubljanski Drami.

Leta 1937 je postal nepogrešljiv član ljubljanske Drame, kjer je ostal do leta 1968, ko je ustanovo zapustil in osnoval Gledališče enega. Vendar je z monodramami nastopal le dve leti, leta 1970 je umrl tako rekoč na odrskih deskah oziroma neposredno po nastopu v pohorski vasi Ribnica.

Med najbolj cenjenimi gledališkimi umetniki
Med vojno se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in ni veliko igral, po letu 1945 pa je kmalu postal med najbolj zaželenimi gledališkimi umetniki. Zlasti je bil opažen kot baron Lenbach (V agoniji, M. Krleža) in v vodilnih vlogah t. i. ruskega sporeda.

Ob pregledu njegove ustvarjalne poti je treba omeniti prispevek k slovenski dramatiki. Predvsem so mu bili blizu liki iz Cankarjevih dram in komedij. Velik igralski lok je opravil v uprizarjanju Shakespearovih iger, začenši z obrobnimi vlogami do vse zahtevnejših. Po letu 1945 se je uveljavil kot Hamlet, ki ga je igral izmenjaje s kraljem Klavdijem. Pomemben je tudi njegov delež pri uprizarjanju mnogo svetovnih novosti.

Občasno se je posvečal še režiji, v tej vlogi pa se je preizkusil v Šentjakobskem gledališču, ljubljanski Drami, Mestnem gledališču ljubljanskem in v svojem Gledališču enega. Veliko je nastopal na radiu, sodeloval je v televizijskih igrah, še pomembnejši pa je njegov prispevek k slovenskemu filmu.

Na filmskem platnu
Njegova prva filmska vloga je bila v celovečercu To ljudstvo bo živelo (1947), med njegovimi pomembnejšimi filmskimi vlogami pa je treba omeniti Drejca v filmu Na svoji zemlji (1948), profesorja Slaparja v komediji Vesna (1953), profesorja Korena v Trenutkih odločitve (1955), vloga Andreja Vitužnika v Tri zgodbe - Slovo Andreja Vitužnika (1955) ter Toneta Smrekarja v Družinskem dnevniku (1961).

Poleg igralske je imel tudi akademsko kariero. Od leta 1950 je bil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo honorarni predavatelj za dramsko igro in umetniško besedo, leta 1966 pa je postal izredni profesor. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado – leta 1949 in 1959 – in leta 1955 zlato areno v Pulju.