Predstavo, ki bo premierno uprizorjena danes ob 19.30 v Lutkovnem gledališču Maribor, je društvo za cerebralno paralizo Sonček pripravilo v okviru EPK-jevega projekta Priložnost za vse, javnosti pa so jo predstavili 4. septembra, na prvi svetovni dan cerebralne paralize. Kot je povedala predsednica Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček Lidija Šestak Zorič, so v društvu želeli obuditi pred desetletjem zelo aktivno gledališko skupino Varstveno-delovnega centra Sonček Maribor, ki je za eno svojih predstav prejela tudi izredno zlato značko spremljevalnega programa Borštnikovega srečanja, pozneje pa prenehala delovati zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki jih je tokrat omogočil EPK. V predstavi nastopajo člani društva Sonček Maribor ter zaposleni v Varstveno-delovnem centru Sonček Maribor ter v Stanovanjski skupini Sonček Pragersko.
Enakost v kraljestvu kralja Leona
Avtor besedila Rok Vilčnik je dogajanje postavil v kraljestvo kralja Leona, kjer je vse lepo, dokler se njegov sin ne zaljubi v dekle iz podzemlja, ki je drugačno od vseh - zna razumljivo govoriti, hoditi po dveh nogah in vtakniti nit v šivanko. Odrski svet je torej postavljen na glavo - posamezniki s posebnimi potrebami so v njem "normalni", ljudje brez invalidnosti pa "čudni" in potisnjeni v "podzemlje". Ko kralj ljubezen mladih prepove, zaljubljenca ubežita v edini kraj, kjer sta lahko srečna - v smrt. Ko se kralj pokesa, iz njunih src priredi razstavo in razkrije, da so od zdaj naprej v njegovem kraljestvu vsi enaki, saj so tudi srca vseh enaka, pa se zgodi čudež.
Preden se je lotil pisanja, se je Vilčnik srečal s "Sončki" in se tako seznanil z njihovimi zmožnostmi. Kot pravi, pa je dela s "hendikepiranimi" vajen, saj vsako leto sodeluje z učenci mariborske osnovne šole Tone Čufar, "ki imajo tudi sami hendikep - da niso odrasli." Motivno ozadje, ki ga je gnalo k takšni tematiki, je razkril kot nasprotje med človeško "popolnostjo", odličnostjo in količino sreče, ki jo človek doživlja. Žal je tako, da dandanes vedno bolj težimo k "popolnosti paketa", ne pa k sreči in zadovoljstvu, ki ga občutimo in ni povezano samo s tem, kako "popolni" smo. Tako je dogajanje umestil v kraljestvo, "kjer je čudnost odvisna od konteksta tistega, ki jo kot vladar zapoveduje. Tam motnje, ki v realnem svetu na neki način odtujujejo ljudi, doživijo svoj razcvet. Zatirani pa so tisti, ki za nas veljajo kot 'popolni' - ali še bolj kruto rečeno - 'normalni'. Normalnega namreč ni, je le dobro srce in želja po sožitju." "Srca pa so ista, in ko jih damo na plano, ne moreš razbrati, katero je poganjalo popolnost in katero se je zatikalo zaradi nesprejete drugačnosti," je še dodal in zato si želi, da bi se v gledališki igri prepoznali in zamislili nad tem, kaj živi poleg nas, a smo se to navadili ignorirati.
Vsak je za nekaj prikrajšan
Mariborsko društvo za cerebralno paralizo Sonček je že dalj časa aktivno tudi na kulturnem področju. Ustvarjali so lutkovne in gledališke predstave, snemali so filme in imeli glasbeno skupino. Z umetniško aktivnostjo lahko posamezniki s cerebralno paralizo "razvijajo retorične in komunikacijske sposobnosti, pridobivajo nove izkušnje, krepijo samozavest, izražajo svojo kreativnost in samoiniciativnost, odkrivajo, razvijajo svoje talente, pilijo veščine svojega javnega nastopanja, premagujejo tremo, razvijajo pozitivno samopodobo, spoznavajo lastne sposobnosti in sprejemajo odgovornost," pravi vodja enote Varstveno-delovnega centra Sonček Zlatka Ornik. Hkrati pa v družbi tudi razbijajo stereotipe in tabuje o invalidnosti. Vsi smo različni in vedno "se vsak počuti za nekaj prikrajšan", je še pojasnil Vilčnik.