Film, s katerim je italijanski režiser Luchino Visconti skušal najti ideološke in gospodarske povezave med nacisti in bogato buržoazijo, je leta 1969, ko je prišel na filmska platna, pošteno razburil javnost. Bo gledališkemu režiserju Diegu De Brei, ki je predstavo za Slovensko mladinsko gledališče zgradil po filmskem scenariju Nicola Badalucca, Enrica Mediolija in Luchina Viscontija, prav tako uspelo?

Diego de Brea se tudi tokrat se loteva zgodovinske problematike - po preteklosti je brskal namreč že s kraljico Margot. Zgodba se ukvarja z vzponom nacizma, pod drobnogled pa sta postavljena kapitalistična družina von Essenbeck in njen padec v obdobju, ko je osebna morala mrtva in je v ugledni družbi vse dovoljeno. Diego de Brea, lanski dobitnik nagrade za estetski preboj na Borštnikovem srečanju, se problematike loteva na svoj surovo neposredni, brezkompromisni, po drugi strani pa poudarjeno estetski način. Zavrgel je tradicionalni okras gledališke mimetičnosti in se samoomejil na nekaj primarnih znakov odrske govorice, kakršni so luč, glasba in kostumi, opozarjajo v SMG.

Bogovi so mrtvi, rojen je nadčlovek
Gledalec je priča tkanju vezi med industrialci in nacističnim režimom; motiv za sodelovanje je Visconti našel v volji do moči, uveljavil in potrdil pa jo prek dekadence. Stari svet okrog glavnih junakov se dobesedno sesuva, novega, ki nastaja, pa pri Viscontiju predstavljata povzpetniški Bruckmann in nevrotični Martin: to je svet, v katerem vladajo prevare, incest, posilstva, pedofilija in umori. Na koncu preživi le tisti, ki zmore brez vsakih zadržkov sodelovati z zločinsko politiko; ta, ki vstopi v absolutno zlo.

Pod težkim škornjem porabniške družbe
"Ljudje smo tudi danes podvrženi strahoviti manipulaciji prek reklam in marketinga in se ene zavedamo njenih posledic," povezavo med polpreteklo zgodovino in živo sedanjostjo pojasnjuje de Brea. V predstavi nastopa kar 14 igralcev, osrednje vloge (torej družine von Essenbach) pa je režiser namenil Sandiju Pavlinu, Maruši Geymayer Oblak, Matiju Vastlu, Ivu Godniču in Željku Hrsu. Glasba, ki sta jo izbrala Silvo Zupančič in de Brea (ki je oblikoval tudi scenografijo), je starejšega datuma. Gledalce tako popelje v neki drug čas in prostor.

Zakladnica svetovne literature skozi prizmo popkulture
Visconti je v svojo zgodbo o nacizmu, pri kateri se je sicer opiral na številne zgodovinske raziskave, vpletel najrazličnejše motive iz nekaterih temeljnih del evropske književnosti, od Shakespeara, ki je z Macbethom (motiv umora kralja) in Hamletom (razmerje med sinom in materjo) morda najintenzivneje navzoč, do Ajshila (struktura scenarija sledi Oresteji ), Dostojevskega (posilstvo in samomor deklice iz romana Besi), Wagnerja in Thomasa Manna, vse to pa je presejal skozi kronologijo realnega zgodovinskega dogajanja med letoma 1933, ko je 27. februarja zagorel Reichstag, in 1935, torej med časom, ko je Hitlerju z neverjetno hitrostjo uspelo, da je spremenil Nemčijo.