V SNG Drami na oder nocoj premierno postavljajo igro Svatba Rudija Šelige, predstavo, ki ubeseduje ključno temo Šeligove dramatike: govori o posamezniku, nosilcu upanja, ter o družbi, ki nad posameznikom izvaja nasilje in represijo.

"Napol proletarska gostilna ... Po obokih in zidovju starinska. Ura je nedelja in štiri popoldne." (Uvodna didaskalija)
V tipično slovenskem okolju, v proletarski gostilni, se ob nedeljah zbirajo posebneži Shizofrenik (Aljaž Jovanović), Ciganka (Barbara Cerar), Grobar (Matjaž Tribušon), Žagar (Gregor Baković) ... Vsi so zdolgočaseni in nikakor ne morejo osmisliti ali napolniti praznine nedeljskega popoldneva.

Na drugi strani pa sta Lenka (Nina Ivanišin) in Jurij (Janez Škof) duševno in telesno prizadet par, ki živi v svojem svetu, polnem nenavadne poetičnosti in miline. Njuna goreča želja in življenjski ideal je poroka, vendar potrditvi njune zveze nasprotujeta tako družbena kot cerkvena institucija. Ko jima zdolgočasena nedeljska družba za svojo zabavo vendarle priredi "poroko", se lahko zgodi samo še tragedija ...

Ponovno uprizarjanje Svatbe (1980) odpira problematiko trhlega odnosa med duševnim zdravjem in človeško zlobo ter vprašanje o humanosti v času, ko je kriza zarezala v najranljivejše družbeno tkivo, so v Drami zapisali v svojo repertoarno knjižico. Šeligov slog se giblje med realizmom in mitološko poetizacijo, kar drami dodaja univerzalnost, saj bi se lahko dogajala kjer koli in kadar koli. Vendar pa se tovrstna nečloveška sprijenost dogaja tukaj in zdaj, tudi trideset let po tem, ko je bila drama napisana.

Svatba, ki jo je režiral Jernej Lorenci, se odvija v družbi, v kateri je vse navidezno. Razpoke med posamezniki so prekrite s tanko plastjo strpnosti, navad in ritualov, združi pa jih le nevarnost, ki jo prinaša vsakršna drugačnost. In tudi zdaj živimo v takšnem času, ki drugačnost le težko sprejema, je pred premiero izpostavil direktor Igor Samobor.

"V konstelaciji lažne skupnosti morajo biti žrtve," je prepričan Lorenci. "Lepota vznikne iz nepredvidljivega trenutka, je krhka in hkrati neuničljiva."

Priložnost za obračun s preteklostjo, ki ga junaki niso zmožni
V ljubljanski Drami so se po besedah dramaturginje Eve Kraševec odločili za kolektivni pristop, pri katerem je pomembno predvsem, da je dobra celota, v kateri pa vsakdo najde svoje mesto. V središču pozornosti so še vedno vprašanja o lepoti in transcendenci, kot v magijskem gledališču pred več kot tremi desetletji, ko je bila Svatba prvič uprizorjena v Kranju in v Mariboru - le da je postavitev zdaj seveda drugačna.

Na eni strani so jasne vzporednice, pomembne so pa tudi razlike med današnjim in takratnim časom, je dejala Kraševčeva in poudarila, da ima uprizoritev v Drami združevalni potencial in skupnostni naboj. "Uprizoritev Svatbe vzpostavlja povezavo med sedanjostjo in obdobjem bivše skupne države, ki ga bodisi idealiziramo bodisi zatajujemo, ter skuša ustvarjati prostor za ponoven razmislek in obračun s preteklostjo. Proletarci iz gostilne ne znajo razplesti vozlov svoje preteklosti, ne znajo razčistiti in iti dalje. Gre za potlačitve in zatajevanja, za življenja ljudi, ki nimajo več želja ali hrepenenj, saj jim je potekel rok trajanja, ali pa so jih zatrli, potlačili nekje ob poti."